Samooskrba s sončno energijo: Koliko prostora je še za rast?

Sončne elektrarne so v zadnjih letih postale pomemben del slovenske elektroenergetike. Povečanje njihovega števila odpira vprašanja o zmogljivosti omrežja, možnostih izrabe streh javnih in zasebnih stavb in o tem, kdaj je naložba v lastno proizvodnjo elektrike smiselna za gospodinjstva in podjetja.

Po podatkih Ministrstva za okolje, podnebje in energijo je bilo konec leta 2025 v državi približno  63.700 individualnih samooskrbnih sončnih elektrarn. Njihova skupna nazivna moč je znašala 815 megavatov (MW). Poleg njih je bilo nekaj čez 500 skupnostnih samooskrbnih sončnih elektrarn s skupno močjo 36 MW. Če upoštevamo obe kategoriji, je bilo torej konec leta 2025 v Sloveniji okoli 64.200 samooskrbnih sončnih elektrarn s skupno močjo 851 MW. Ob teh je bilo še nekaj čez 4000 večjih poslovnih sončnih elektrarn. Vse naprave v Sloveniji so skupaj dosegale nekaj nad 1500 MW inštalirane moči in proizvedle dobrih 1300 GWh električne energije.

Iz Poročila o stanju na področju energetike 2025, ki ga je izdala Agencija za energijo, je razvidno, da ocenjen skupni delež OVE v bruto končni rabi energije za leto 2024 znaša 25,4 %. S tem je Slovenija izpolnila cilj iz Nacionalnega energetskega podnebnega načrta (NEPN), da bo z lastnimi OVE pokrila 25 % končne rabe energije.

Cilj do leta 2030: več sončne energije, ne nujno samooskrbe

Posodobljeni Nacionalni energetski in podnebni načrt iz leta 2024 določa za Slovenijo do leta 2030 cilj 3454 MW inštalirane moči sončnih elektrarn. To je cilj za vse sončne elektrarne v državi, ne samo za samooskrbne. NEPN 2024 predvideva tudi povečanje deleža obnovljivih virov energije v bruto končni rabi električne energije. Torej bi bilo treba zmogljivost povečati še za približno 1883 MW. In kako?

Nadaljnji razvoj samooskrbe je mogoče zagotavljati predvsem na že pozidanih površinah. Sončne elektrarne lahko nameščamo na strehah družinskih hiš, večstanovanjskih in poslovnih stavb, proizvodnih hal, skladišč ter trgovskih objektov.

Med slednjimi so šole, vrtci, univerze, bolnišnice, upravne stavbe ter objekti vodovoda, čistilnih naprav in druge infrastrukture. Prednost javnih objektov je lahko velika površina streh in razmeroma stalna poraba elektrike. Vendar sama velikost strehe še ne zagotavlja smotrnosti naložbe. Preveriti je treba njeno nosilnost, osončenost, stanje kritine, priključno zmogljivost in časovni potek porabe električne energije.

Pri nadaljnji širitvi je pomembna tudi zmogljivost elektroenergetskega omrežja. ELES v svojih razvojnih načrtih opozarja na izzive vključevanja novih proizvodnih naprav v distribucijski sistem. Povečevanje proizvodnje morajo zato spremljati posodabljanje omrežja, ustrezno upravljanje porabe in po potrebi shranjevanje elektrike.

Zasebno ali javno?

Zasebne naložbe na strehah gospodinjstev in podjetij so pomemben del razvoja samooskrbe, vendar tudi potencial javnega sektorja ni zanemarljiv. Država, občine in javne ustanove imajo v lasti številne objekte, na katerih bi bilo mogoče sistematično preveriti možnosti za postavitev sončnih elektrarn. Pri javnih stavbah bi bilo smiselno sončne elektrarne povezovati z energetsko prenovo, toplotnimi črpalkami, elektrifikacijo ogrevanja in hranilniki. Tako bi lahko povečali neposredno porabo proizvedene elektrike ter zmanjšali odvisnost od nakupa elektrike iz omrežja.

Ali je večji neizkoriščen potencial na zasebnih ali na državnih objektih, pa brez celovitega popisa primernih streh ni mogoče zanesljivo oceniti. Takšna primerjava bi morala upoštevati površino, osončenost, tehnično izvedljivost, lastništvo in dejansko porabo elektrike na posameznem objektu.

Kdaj se gospodinjstvu sončna elektrarna izplača?

Pred nekaj leti se je kot okvirna meja pogosto omenjal mesečni račun za električno energijo v višini približno 100 evrov. Danes takšen prag ni več dovolj zanesljiv. Sončna elektrarna se ne izplača pri določenem znesku računa, temveč pri ustreznem razmerju med investicijo, porabo in pričakovanim prihrankom. Na ekonomiko vplivajo predvsem cena elektrarne, velikost in usmerjenost strehe, letna poraba gospodinjstva, delež neposredno porabljene elektrike, cena električne energije, obračun presežkov, omrežnina, predvsem pa velikost oziroma kapaciteta hranilnika in razpoložljive subvencije.

Gospodinjstvo, ki veliko elektrike porabi podnevi, ko jo sončna elektrarna proizvaja, bo praviloma lažje izkoristilo lastno proizvodnjo kot gospodinjstvo, ki največ porabi zvečer in ponoči. Hranilnik poveča delež lastne porabe, vendar podraži naložbo, pri čemer moramo upoštevati, da je subvencija pretežno vezana na hranilnik, zato investitorja to ne prizadene zelo.

Kaj pa podjetja?

Pri podjetjih je vprašanje ekonomike še bolj odvisno od porabe. Energetsko intenzivna podjetja lahko imajo velik potencial za prihranek, vendar tudi podjetju z manjšo porabo ni treba izključiti sončne elektrarne. Pomembno je, koliko elektrike porabi v času, ko jo naprava proizvaja.

V proizvodnem obratu, delavnici ali trgovskem objektu z dnevnim delovanjem je lahko neposredna poraba elektrike iz sončne elektrarne precejšnja. Podjetje, ki večino elektrike porabi zvečer ali ob koncih tedna, pa bo morda potrebovalo drugačno velikost elektrarne, prilagajanje delovnega časa, hranilnik ali druge ukrepe za povečanje lastne porabe.

Pri poslovnih uporabnikih je treba poleg stroška elektrike upoštevati tudi obračun konične moči, omrežnino, priključno moč, način vrednotenja oddane elektrike, davčne in računovodske vidike ter možnosti financiranja. Zato za podjetja ni smiselno določati enotnega praga mesečnega računa, pri katerem se sončna elektrarna izplača.

Kaj je ključno za odločitev?

Pri gospodinjstvih in podjetjih je najprimernejši individualni izračun vračilne dobe, ki upošteva, da je vračilna doba odvisna od razlike med neto investicijo in letnim prihrankom. Natančnejša ocena mora vključiti stroške vzdrževanja, financiranja, morebitne zamenjave opreme, degradacijo modulov in spremembe cen električne energije.