Dijakinja obtičala v temi na železniški postaji v Mariboru. Kar je storil ravnatelj Samo Robič, je ganilo njeno mamo

Ura se je bližala deseti zvečer, ko se je za dijakinjo Gimnazije in srednje šole za kemijo in farmacijo Ruše pot iz domačega kraja zapletla. Z vlakom se je peljala iz Šmarja pri Jelšah, a ker je ta zamujal, je v Mariboru zamudila zadnji vlak in zadnji avtobus proti Rušam. Ostala je sama na železniški postaji, v temi in brez prevoza do dijaškega doma.

Poklicala je vzgojiteljico. V domu so najprej razmišljali o taksiju, nato pa je klic prejel ravnatelj Samo Robič. Ko je izvedel, da je dijakinja zaskrbljena in sama čaka v Mariboru, ni iskal nekoga drugega, ki bi rešil težavo. Od doma se je odpeljal do železniške postaje, jo vzel v avto in jo odpeljal do dijaškega doma v Rušah. "Prej bomo rešili, če se sam usedem v avto," danes preprosto pove Robič. Dogodku ne pripisuje ničesar izjemnega. Pomembno se mu zdi predvsem, da je dijakinja varno prispela v dom.

"Še obstajajo dobri ljudje"

Dekletova mama je svojo hvaležnost izrazila tudi javno. "Še obstajajo dobri ljudje," je zapisala na družbenem omrežju in pojasnila, da so v dijaškem domu takoj ukrepali ter organizirali prevoz za njeno hčer. Posebej se je zahvalila ravnatelju, ker jo je varno pripeljal v Ruše. "Poleg vseh slabih novic, ki jih beremo v današnjem času, se mi zdi pomembno, da tudi takšne dobre novičke pridejo v javnost," je dodala.

Objava je presenetila tudi Robiča. Mama se mu je zahvalila že tisti večer, ni pa pričakoval, da bo dogodek delila še z drugimi. Še manj, da bo njegovo dejanje pritegnilo toliko pozornosti. "Takšne stvari se pri nas večkrat zgodijo. Zdaj sem bil pač izpostavljen jaz, vendar so tudi vzgojitelji tisti, ki se kdaj usedejo v avto in dijaka kam odpeljejo," poudarja. Ker sta šola in dijaški dom nekoliko oddaljena od Maribora, se zaposleni ob zdravstvenih ali drugih težavah mladostnikov včasih znajdejo pred zelo praktičnim vprašanjem: ali dijaka poslati samega na dolgo pot ali pa mu pomagati. Odločitev je pogosto človeška, ne birokratska.

Majhna šola, kjer dijaki niso le številke

Robič meni, da je takšen odziv del kulture njihove šole in dijaškega doma. Ker gre za manjše okolje, lahko zaposleni hitreje opazijo stisko posameznika in se nanjo tudi odzovejo. "Trudimo se razumeti dijake. Majhni smo in mogoče prav zato takšne stvari nekoliko lažje uredimo," pravi ravnatelj. Po eni strani želijo mlade naučiti samostojnosti, saj je prihod v srednjo šolo pomemben korak v odraščanju. "Po drugi strani pa samostojnost ne pomeni, da mora mlad človek v neprijetnem ali nevarnem položaju ostati sam."

Šlo je za dijakinjo tretjega letnika. A tudi sedemnajstletnika lahko pozna ura, tema, neznano okolje in odpoved prevozne povezave spravijo v stisko. "Če se zgodi takšna situacija, pač pomagaš," Robič strne svojo odločitev.

Prav varno, spodbudno in vključujoče okolje je ena od prednostnih nalog ruške šole. V njenem dijaškem domu biva okoli 120 dijakov, zanje pa poleg vzgojiteljev skrbijo tudi svetovalna služba, nočni varnostnik in drugo osebje. Toda še tako dobro zapisana pravila dobijo pravi pomen šele takrat, ko jih ljudje napolnijo z dejanji.

Pomagati je zanj nekaj samoumevnega

Da se je Robič na večerni klic odzval brez dolgega premisleka, najbrž ni naključje. Rojen je bil leta 1977, po izobrazbi je univerzitetni diplomirani inženir kemijske tehnologije, že od otroških let pa je aktiven v gasilski organizaciji. Je operativni gasilec in poveljnik štaba Civilne zaščite Mestne občine Maribor. Navajen je torej, da se ob klicu ne sprašuje najprej, ali je ura primerna in ali je pomoč zapisana med njegovimi delovnimi nalogami. "Tudi če me pokličejo ponoči, se odzovem. Takšen pač sem," pravi.

Tokrat ni bilo siren, intervencijskih vozil ali večje nesreče. Le mlado dekle, ki je pozno zvečer ostalo brez prevoza, in človek, ki se je odločil, da je ne bo pustil čakati same. Majhno dejanje, bi dejal Robič. Za dijakinjo in njeno mamo pa tisti večer zelo veliko.