Strasbourg je na dan govora o stanju EU vsaj za nekaj ur videti kot politično središče Evrope v najbolj dobesednem pomenu. Že zgodaj zjutraj se pred vhodi v Evropski parlament in na varnostnih kontrolah nabira gneča, ljudje hitijo po hodnikih, asistenti preverjajo urnike, novinarji postavljajo kamere, poslanci še lovijo zadnje dogovore in izjave. Na mizah so kave za s seboj, sendviči romajo v torbe, telefoni ne nehajo zvoniti. Pred plenarno dvorano se mešajo jeziki, na vse strani hitijo delegacije, svetovalci, diplomati in politični gostje, med njimi pa seveda tudi ostalo osebje, ki skrbi, da predstava demokracije teče po določenem urniku. Rdeča preproga je pripravljena, prihodi se vrstijo, predsednica parlamenta Roberta Metsola že zgodaj postavlja ton dneva in govori o pričakovanjih. V središču vsega je prihod Ursule von der Leyen, letos pa dodatno težo tednu daje tudi prisotnost kanadskega premierja Marka Carneyja.
Letni nagovor Ursule von der Leyen, predsednice Evropske komisije (že drugi mandat), je ob devetih zjutraj, mi prispemo na prizorišče dobro uro prej. Po jutru, ko je sonce še nežno obliznilo mesto na meji pred Francijo in Nemčijo, se nad parlamentom nabirajo dežni oblaki. Iskanje simbolike in paralel s stanjem EU bi bilo vsiljen kliše. V Strasbourg je ob vstopu v jesen še poletje, toplo, skoraj vroče, ljudje so zvečer na ulicah, sedijo ob reki, odpirajo penine, pivovske pločevinke, se pomenkujejo, obedujejo ... Vzdušje je prijetno. Začetek govora UVL ni točen, vmes se zunaj ulije kot iz škafa, a mi smo kot v kapsuli, kjer nas nič ne (z)moti, v kateri se odvija vsakoletni, a še razmeroma mlad evropski ritual. State of the EU, SOTEU v šifri. Prvi ga je imel José Manuel Barroso leta 2010, ko je napovedal, da bo odtlej prav ta govor trenutek, ko bo komisija začrtala svoje delo za prihodnjih dvanajst mesecev. Govora v letih evropskih volitev praviloma ni, saj takrat nastaja nova komisija.
Strasbourg se dvanajstkrat na leto spremeni iz regionalnega francoskega mesta v eno glavnih političnih prestolnic kontinenta
Politični stroj, ki se vrti pred javnostjo
Tudi Strasbourg, res lično francosko mesto, je sam del zgodbe. Evropski parlament se tukaj zbere na dvanajstih štiridnevnih plenarnih zasedanjih na leto, SOTEU pa je eden od redkih trenutkov, ko se zdi, da razlog za to veliko mesečno selitev za nekaj ur dobi skoraj simbolni smisel - evropski politični vrh je fizično zbran na enem mestu. Tudi novinarsko zanimanje je veliko večje kot za ostale plenarke, ki so (še bolj) rutinske. Vzdušje je živahno, skoraj nervozno, a ne kaotično. Vse je podrejeno občutku, da se bo čez nekaj minut zgodil politični trenutek, ki bo določil evropsko agendo za prihodnje mesece. Pa četudi na koncu ni nobene katarze, vmes pa ne večjega suspenza. A (napihnjeno) pričakovanje naredi svoje.
Ne toliko spektakel, čeprav ga je v performativnosti dneva za SOTEU vendarle nekaj, ne zgolj protokol, čeprav ga je veliko. Bolj občutek političnega stroja, ki deluje pred očmi javnosti. Parlament je poln ljudi, ki se jim zdi, da lahko vplivajo na kurz evropske ladje. Čeprav je ta določen že prej, v drugih formatih in zasedbah. Demokracija je pogosto počasna, neurejena in frustrirajoča, vendar je na takšen dan videti najbolj neposredno: kot množica ljudi, idej, interesov in sporov, ki se zlivajo v isti prostor.
Evropska demokracija ima (drago)ceno(st)
Strasbourg zelo konkretno občuti, da je parlamentarni teden. Po aktualnih podatkih se ob posamezni plenarni seji v mesto premakne okoli 3500 do 4500 ljudi, povezanih z Evropskim parlamentom: poslancev, asistentov, uradnikov, svetovalcev in drugih sodelujočih. Skupaj naj bi parlamentarne seje ustvarile približno 100.000 hotelskih prenočitev na leto. Za mestno gospodarstvo to ni podrobnost: starejša francoska analiza je neposredni učinek zasedanj ocenjevala na približno 15 odstotkov letnega prometa strasbourških hotelov.
Zato se politični utrip hitro vidi tudi zunaj stavbe Louise Weiss. Hoteli so polnejši, taksiji in tramvaji bolj obremenjeni, na cestah je polno črnih kombijev, ki prevažajo evropske poslance in delegacije, restavracije in bari dobijo svojo mesečno evropsko klientelo. Strasbourg se dvanajstkrat na leto za štiri dni spremeni iz regionalnega francoskega mesta v eno glavnih političnih prestolnic kontinenta. Evropsko računsko sodišče je ocenilo, da bi koncentracija dela parlamenta na enem sedežu lahko prinesla okoli 114 milijonov evrov prihranka na leto. Evropski parlament ta izračun še vedno navaja v svojih dokumentih, čeprav gre za oceno iz leta 2014. Pandemija je dala celo svojevrsten naravni eksperiment: odpoved strasbourških sej je po izračunu sekretariata EP prinesla približno 26,3 milijona evrov prihrankov.
A Francozi so ob vseh razpravah, da bi te mesečne migracije končali, ker so potratne, vztrajali pri svojem: tisto, kar je na papirju videti kot draga institucionalna anomalija, je na takšen dan, kot je SOTEU, evropska demokracija v fizični obliki. In ta ima svojo (drago)ceno(st).
