Tomaž Ranc
Dogodek v Cardiffu je nedvomno prelomen in verjetno ni naključje, da je do njega prišlo dan po obisku Donalda Trumpa v Dublinu, kjer se je med drugim zavzel za združitev Irske oziroma priključitev Severne Irske, ki pripada Združenemu kraljestvu, republiki Irski. Voditelji strank Škotske nacionalne stranke SNP, valižanske stranke Plaid Cymru in irske stranke v Severni Irski Sinn Féin so namreč podpisali memorandum o soglasju, katerega cilj je okrepiti sodelovanje med Škotsko, Walesom in Severno Irsko ter uveljaviti pravico do samoodločbe. "Naši narodi imajo pravico, da o svoji prihodnosti odločajo po demokratični poti in v skladu z voljo ljudi," je zapisano v besedilu.
Predsednik škotske vlade in vodja SNP John Swinney, valižanski prvi minister in vodja stranke Plaid Cymru Rhun ap Iorwerth ter podpredsednica stranke Sinn Féin in prva ministrica Severne Irske Michelle O’Neill so pojasnili, da so se sestali v vlogi voditeljev svojih strank in ne kot predstavniki svojih vlad. Vsi trije namreč vodijo regionalne vlade. Wales in Škotska sta veliko pristojnosti pridobili z "devolucijo", ki jo je predsednik vlade Tony Blair podelil ob koncu stoletja obema regijama, kar je bil obljubil pred volitvami leta 1977, Severna Irska pa leta 1998 z velikonočnim sporazumom, s katerim se je prenehalo nasilje v regiji.
Pravkar podpisani sporazum se zavzema za spremembo britanskega ustavnega okvira in poudarja, da ne sme biti ovir, ki bi Škotski, Walesu in Severni Irski preprečevale odločanje o lastni prihodnosti. Stranke so se prav tako zavezale k poglobitvi sodelovanja na področjih, kot so gospodarstvo, energetika in mednarodni odnosi.
"Politična podoba teh regij se spreminja," navaja dokument, ki izpostavlja, da vlade Škotske, Walesa in Severne Irske prvič vodijo osebe, ki zagovarjajo izstop iz Združenega kraljestva. Po mnenju podpisnikov to nakazuje, da se politični model, osredotočen na London, bliža koncu (čas za Westminster se izteka) ter da je potreben prehod k odnosom med narodi, ki temeljijo na enakopravnosti.
Swinney je srečanje označil za prelomni trenutek v ustavnem razvoju Združenega kraljestva. Poudaril je, da ne sme biti ovir, ki bi državljanom na teh treh območjih preprečevale odločanje o lastni prihodnosti, in ponovil poziv k izvedbi referenduma o neodvisnosti Škotske v roku petih let. Po njegovem mnenju tej zahtevi daje legitimnost večina v škotskem parlamentu, ki podpira neodvisnost.
O’Neillova je dejala, da srečanje ni bilo osamljen dogodek, in napovedala, da se bodo voditelji znova sestali ter nadaljevali sodelovanje. "Sprožene spremembe ni mogoče ustaviti," je izjavila in poudarila, da britanska vlada ne more v nedogled zavirati zahtev po ustavnih spremembah.
Previdnejši je bil Rhun ap Iorwerth, ki je zavrnil zamisel, da bi bilo ta projekt mogoče enačiti z brexitom, saj je poudaril, da ne predlagajo izolacionistične prihodnosti, temveč preureditev odnosov med prebivalci otokov, ki bi temeljila na sodelovanju. Dodal je, da mora ta razprava vključevati tudi Anglijo. Medtem ko je škotske leta 1977 z veliko večino potrdila omenjeno devolucijo Tonyja Blaira, je glasovanje v
Walesu potekalo v dokaj napetem ozračju, saj se je takrat za Blairov predlog izreklo manj kot 50,5 odstotka volivcev, čeprav je v regiji v tistem času prevladovala laburistična stranka.
V sporazumu vsekakor piše, da morajo imeti vse tri regije pravico do samoodločbe, ki bi jo London ne mogel preprečiti, pa tudi, da se vse tri regije ogrevajo za članstvo v Evropski uniji.
Srečanja se je udeležila tudi predsednica stranke Sinn Fein. Ta stranka je prisotna tako v republiki Irski kot tudi v Severni Irski, predseduje ji Mary Lou McDonald, njena podpredsednica pa je prav Michelle O'Neill, sedanja predsednica regionalne vlade na Severnem Irskem.
Odzivi v Londonu so zaenkrat previdni. Prav prejšnji teden je namreč kazalo, da bi bila vlada pripravljena dopustiti nov referendum na Škotskem. Sicer pa so se zavili v molk in uradnih stališč Londona na ta dokument še ni.
