(ŠESTI DAN) Pozornost, antibiotik za družbo

Nik je star 35 let in živi sam. V mestu. Služba mu pobere večino časa, od njega zahteva vrhunsko koncentracijo in priklopljenost na omrežja. Tam spremlja tudi vse ostalo - predvsem življenja drugih. Prijatelji so, ampak ne bi jim mogli reči ravno prijatelji, tisti iz študijskih let so se ugnezdili v raznih oblikah družin, sedanji so pač priložnostni, primerni situaciji, občasni športni aktivnosti, pijači, ob kateri ostaneš na površju, tam nekje pri Trumpu in novem loparju za tenis, resnih, kaj šele osebnih tem pa se raje ne lotevajo, ker kdo ve, kdaj bi lahko stopili v močvirje z živim blatom. Džungla je namreč širna in bogata, nešteto življenja in kričanja je v njej, a pri tleh zna biti nevarno, zato je bolje ostati v krošnjah, četudi so veje gibke in izmuzljive in se kdaj katera lahko zlomi. Če bo sreča, se ne bo - in živžav bo dalje polnil čute. 

Marija je ostala sama, s skromno penzijo. Ampak je pozitivna, sosedje jo imajo radi, ker prijazna ženička ne tečnari, vsakič jo lepo pozdravijo, a potem zaprejo vrata - in vrata zapre tudi ona. Naokrog ne hodi veliko, odkar ni majhne trgovine na vogalu ulice. Trgovka je natančno vedela, koliko salame potrebuje, danes ji ostanejo veliki trgovski centri, kjer se ne znajde najbolje. Nekaj kvadratnih metrov stanovanja je napolnjenih s spomini in televizorjem. 

Lahko bi nadaljevali do konca tega stolpca, pa ne bomo. Zgodb je toliko, kot je ljudi, in seveda so tudi vesele, kakopak da so, ampak te že tako rišejo povsod, najraje pa slikajo take, ki niso prav zelo verodostojne - zelo radi jih imajo recimo prodajalci, trgovci, vplivneži, ljudje iz sosednjega vhoda, ki so se včasih hvalili z najboljšim avtomobilom v ulici, zdaj pa s potovanji in, ah, "tistimi majhnimi trenutki sreče". Najbrž bo težko nasloviti temo, ampak resne sociološke raziskave kažejo zaskrbljujoče stanje - osamljenost postaja epidemija zahodnega sveta, kovid je zadeve poslabšal. V ZDA so (pred sedanjim predsednikom) razmišljali celo o posebni vladni službi, ki bi se ukvarjala s tematiko, ki še zdaleč ni omejena le na starejše, ampak najbolj na mlade moške, ženske jim sledijo. Vzrokov je veliko, posledic tudi. Socialna izolacija povzroča različna zdravstvena stanja, tudi prezgodnjo smrt, je pa še veliko drugih, sploh ko gre za mlajše. Tako je vedno več ljudi odstranjenih v virtualno realnost, nezadovoljnih z realno realnostjo. Do trenutka, ko osebni stik nadomesti klepet z umetnointeligenčnim sogovornikom. Slaba mešanica in zelo hranljivo gojišče za rast družbenih patologij. Če zraven kak vidni predstavnik družbe navrže v neskončni eter omrežij še kak "satanizem" ali kaj podobnega, ta nabor je širok, postane nevarnost velika in hudo vnetljiva. Zakaj bi nekdo temnopoltega dečka poškropil s solzivcem, se odpravil na šolo in streljal na otroke, zmerjal istospolne, gruča otrok pretepla šibkejšega vrstnika? Vse to smo videli letos pred svojim pragom ali čisto blizu njega. Izločenost po pravilu rodi izločanje. In kdaj se je bilo še lažje počutiti izločenega kot danes, ko imamo vsak hip na dosegu kazalca nek drug, včasih tako nedosegljiv idealni svet? 

Biti del skupnosti je nujni in temeljni del človeka - in osamljenost je diagnoza, ki si je nihče ne želi. Lahko je tukaj tudi, ko smo obkroženi z ljudmi, če odnosi niso iskreni. Tudi zato smo letos pred prazniki želeli osvetliti delček te pandemije, ki je tako zelo drugačna od virusnih klic, predvsem pa namesto izolacije potrebuje čisto nasprotne ukrepe. Ker novinarji smo del družbe in resni mediji smo še vedno lahko antipod histerije, ki zajema ta svet. Nekak antihisterik, protiutež kričanju, kdaj tudi opozorilo pred nevarnostjo. Podarimo torej nekaj časa, pozornosti, premisleka, lahko je zdravilno za obdarovanca in darovalca. In lahko je zdravilno predvsem za družbo. Kot antibiotik za patologije družbe, kot so nestrpnost in sovraštvo, in hranilo za dostojanstvo, vključenost in zdravo skupnost.