Miha Dajčman
"Si že 'auf'?" sem v decembrskem jutru prek spletne aplikacije vprašal sokrajana, ki ga poznam še iz otroštva. "Že zdavnaj," mi je odgovoril in me nasmejal. Branko Špilak je tisti vaščan, ki ga v Juriju ob Pesnici srečaš na skoraj vsakem dogodku, vedno s kakšno delovno nalogo in vedno pripravljenega na pogovor. Čeprav njegova življenjska zgodba piše težka poglavja, Branko ostaja človek, ki sokrajanom ne odreče pomoči ali prijaznega pozdrava.
Že od nekdaj sem vedel, da se Branko bori s kronično boleznijo, a podrobnosti nisem poznal. V zadnjem času pa me je prav njegov način soočanja z diagnozo, ki bi marsikoga strla, navdušil, da njegovo zgodbo delim v naši seriji Božični generator. "Ni problema, ti kar vprašaj," me je prijazno sprejel, ko sem ga zmotil med prebiranjem Krončka – glasila Društva za kronično vnetno črevesno bolezen (KVČB).
Branko Špilak s Crohnovo boleznijo živi že več kot 25 let. Kljub diagnozi, ki mu je korenito zarisala nove življenjske poti, ostaja nepogrešljiv člen svoje skupnosti. Danes biva v stanovanju župnije, kjer deluje kot nekakšen dobri duh kraja: skrbi za okolico in pomaga farnemu župniku, hkrati pa s svojim neupogljivim optimizmom opominja, da je ključ do pestrega življenja v aktivnosti.
Od tovarniških hal do diagnoze, ki je ustavila čas
Branko je letnik 1968. Rojen je na Gorenjskem, v Juriju ob Pesnici pa domuje že od drugega leta, ko je njegov oče v tem obmejnem kraju dobil delo. Njegova trdoživost je tipično štajerska, klesana skozi preizkušnje, ki so se začele zgodaj – v četrtem razredu ga je zbil avto in za las je obdržal nogo, pri petnajstih je izgubil očeta in takoj po osnovni šoli poprijel za delo, ker mu drugega ni preostalo. Najprej v mariborskem TVT Boris Kidrič, kasneje pri zasebniku in v javnih delih.
Toda leta 1999 se je njegov ritem ustavil. Po dolgem obdobju neznosnih krčev, slabosti in anemije, ko je moral na stranišče tudi po dvajsetkrat na dan, je prišla diagnoza: Crohnova bolezen. "Saj veš, kako je, včasih oklevamo z odločitvijo, da je treba k zdravniku. Zdravje me je 'matralo' že nekaj časa. Potem sem se le odpravil na pregled in takrat se je vse sesulo. Najprej dva meseca bolnišnice, potem pa znova težave, operacije in invalidnost tretje kategorije ... To te zadene, sploh če si navajen ves čas 'migat'. Pogodba mi je potekla, dali so me na ZPIZ, v tem stanju pa je bil hudič dobiti delo," razlaga. A Branko je bil trpežnosti in dela vajen. "Ne smeš se zapustiti. To je lahko največji problem. O bolezni ne smeš toliko razmišljati. Je, kakor je. Ko je problem, se tako zapreš, ker ne želiš, da te kdo drega ali te pomiluje. Takrat ti težko kdo pomaga. Tudi zaradi tega nisem imel nikdar rad obiskov v bolnišnici. Vedno ista vprašanja in vsi pametni. Zato so tam zdravniki! Še sreča, da so prišli mobiteli, da se pokličeš in je to to," doda.
Dokaz, da bolezen morda res spremeni ritem življenja, ne more pa vzeti dostojanstva
Danes Branko, ki je hvaležen za redne stike z bratom, svoj mir in smisel najde v skrbništvu okolice župnije v Juriju ob Pesnici. Kmalu po mamini smrti leta 2012 je moral zapustiti dom, kjer je družina živela dolga leta. Po nekaj selitvah je farnega župnika vprašal, če lahko biva v stanovanju župnije. Župnik je bil ideji naklonjen, Branko pa svojo hvaležnost izraža z delom. Skrbi, da je okolica vedno urejena, kosi travo, ureja poti, pomaga, zakuri v cerkvi in govori s farani.
"Tukaj mi ni dolgčas. Vedno se kaj najde. Ljudje me poznajo, jaz poznam njih in pomembno je, da si pomagamo," pravi, ko ga spomnimo, kako je v preteklih desetletjih pogosto priskočil na pomoč sokrajanom pri vsakdanjih opravilih. A bolezen še vedno kdaj nastavi nogo. "Včasih je moči več, ko pa pridejo težki dnevi, se umaknem. Ljudje to razumejo." Naučil se je poslušati svoje telo in se izogibati stresu, čeprav praktične težave ostajajo. "Najhuje je, da moraš vsak opravek načrtovati glede na to, kje so stranišča. To zdravi ljudje težko razumejo. Zato mi članstvo v društvu KVČB toliko pomeni – tam se razumemo brez besed," mu zažarijo oči, ko omeni Društvo KVČB, katerega aktiven član je 10 let. To društvo šteje več kot 2300 članov, organizirajo izbor "Naj javno stranišče", celotni družbi pa je lahko v korist njihova mobilna aplikacija "Najbližji WC".
Kritični opazovalec praznih vasi
Branko pa ni le soustvarjalec lokalnega utripa, temveč tudi bister opazovalec družbenih sprememb. Ko nanese beseda na politiko, ne ovinkari. "Vse gre v centralizacijo in to ni prav. Včasih so iz naših krajev v Maribor vozili polni avtobusi delavcev. Danes so hiše prazne ali pa v njih živijo le starejši. Mladi, ki ostanejo ali pa se sem preselijo, pa se vozijo na delo v Avstrijo. Na podeželju državna politika ponuja premalo," ugotavlja. Na vprašanje o prihajajočih volitvah le zamahne z roko: "Saj je vse isti šmorn. Pri nas bi se politiki morali bolj soočati s sabo in ne toliko z drugimi."
Turistični potencial obmejnih krajev v bližini Maribora vidi kot neizkoriščen biser, ki ga dušita birokracija in davčna togost. "Poglejmo samo čez mejo, kako se da pomagati podeželju," pristavi. Energijo si zato raje polni tam, kjer ni politike – pri športu. Smučarski skoki so zanj vir veselja in zdravega nacionalnega ponosa.
Njegov recept za zadovoljno življenje ostaja preprost in udaren: "Prijaznost do ljudi, malo korajže in predvsem – ne smemo nehati migati. Delo je tisto, ki človeka drži pokonci." Branko Špilak je živ dokaz, da bolezen morda res spremeni ritem življenja, ne more pa vzeti dostojanstva človeku, ki se vsako jutro odloči, da bo koristen svoji skupnosti.
Podarimo nekaj svojega časa
V času instant doživetij, potreb in zaužitij, hitrega konzumerizma so še ljudje, ki izstopijo iz kolesja in podarijo največjo vrednoto ta hip - svoj čas in dobro voljo drugim. S temi besedami smo zagnali lansko praznično akcijo, v kateri smo iskali obraze prostovoljstva. In skozi zgodbe prostovoljcev se je jasno pokazalo, da je lahko največje darilo sočloveku čas. Zato smo se letos odločili, da podarjamo slednjega. Čas torej. Pa ne le zaradi ljudi, ki jih kdaj pesti osamljenost in so bili iskreno veseli našega obiska in klepeta, za katerega si domišljamo, da je malo popestril dnevno rutino, ampak tudi zaradi nas. Preprost obisk, stisk roke, klepet doma za mizo je tudi za novinarje nekaj popolnoma drugačnega kot izpraševanje politikov, klicanje odgovornih k odgovornosti ali brskanje za nepravilnostmi v dokumentih. Kaj šele spremljanje parlamentarnih sej! In zato smo tudi avtorji besedil, ki so pred vami, iz vsakega doma odšli nekoliko boljši, prijaznejši. Ker svet je lahko veliko lepši, če je za teboj iskren pogovor, četudi o stvareh, ki si ne zaslužijo ravno cvetličnih aranžmajev.
"Iz malih stvari znam narediti veliko. Saj ne greva vsak dan v trgovino. Greva enkrat na teden in s tistim prideva skozi," pravi ena od sogovornic o skromnosti. Drugi se tolče z boleznijo, a ostaja pozitiven: "Prijaznost do ljudi, malo korajže in predvsem – ne smemo nehati migati. Delo je tisto, ki človeka drži pokonci." Ker bolezen morda res spremeni ritem življenja, ne more pa vzeti dostojanstva človeku, ki se vsako jutro odloči, da bo koristen svoji skupnosti, piše v eni od zgodb.
"Veste, nekako še gre, ampak v teh dneh je najhujša osamljenost," je nedavno odkimaval z glavo prvi upornik mesta Boris Krabonja, ki se mu k sreči v tem času ni treba več toliko upirati, ampak bolj podpira. Sploh v času praznikov so prostovoljci še veliko bolj dragoceni podporniki družbe. Časopis, še posebej tak, kot je naš, ki je še posebej vpet v lokalno okolje, je tesno povezan z ljudmi in prav je tako. Z veseljem smo obiskali naše sogovornike in zapisali njihove zgodbe, delili nekaj našega in njihovega časa, saj smo vendar - časopis. In časopis hodi v domove in časopis se bere pozorno, zbrano, predvsem pa bistveno drugače kot piksli na monitorju.
