Andreja Kutin
"Tukaj takoj levo, prvi vhod, prvi balkon, bo odprto! Pridite!" Džezva je že na štedilniku, fotoreporter Sašo tudi že kramlja z zgovorno 64-letnico, ki ji besed pač nikoli ne zmanjka. Tako dolgo govorimo, da preden posedemo, traja kakih 15 minut. Stanovanje v Preradovičevi je resda majhno, a zelo urejeno, česar za okolico blokovskega naselja tam na Studencih sicer ne bi mogli ravno reči. To je njen svet, večino časa preživi v stanovanju, saj je lahko zaradi zdravstvenega stanja hoja zunaj zanjo nevarna. Posledica bolezni je tresenje in tudi nenadne vrtoglavice. "Saj grem na balkon in se pogovarjam s sosedi. Z vsemi smo si v redu. Tudi z Romi, njih je veliko in za novo leto naredijo cel ognjemet! Ampak razumem pa se res z vsemi."
"In Upornik vas je poslal! Odlično, veste, jaz hodim k njemu po bone, ampak tudi bakrenčke zbiram. Vedno jih dam na stran - pa v trgovini kje rečem in se nabere." Boris Krabonja je seveda odlično zapisan, radi ga imajo. Ne samo zaradi bonov, ampak ker je dober človek. "Veste, tudi dijaki ga spoštujejo," pravi. Seveda, veva, kimava s Sašem.
Takrat so bile službe
Hitro se na mizi znajdejo družinske fotografije. "Osem nas je bilo in še danes vsi živijo v Mariboru. Mama je ostala sama z nami, saj oče je nekaj plačeval za tiste, ki smo se še šolali, ampak mama! Ona je bila neverjetna. Mama je bila pri Snagi, cele noči je delala, čez dan pa ni spala, ampak je skrbela za nas, prala - in to na roke! Kuhala, likala. Pa stroga je bila, kar je dobro, ampak se ne spomnim, da bi me kdaj udarila. To pa ne. Tam nad Vinagom smo živeli, jaz sem bila najmlajša. Sestra mi je bila druga mama, ampak jaz sem bila pa razvajenka. Takrat smo še na knjigo kupovali, mama je vzela na knjigo, ko pa je dobila plačo, je šla plačat."
Vse življenje je živela v mestu in v mestu so stvari vendarle malo drugačne kot na vasi. Morda hitreje skreneš s prave poti, ampak takrat so bile tudi službe. "Vedno sem delala, rada delam. Še danes bi, če bi le lahko. Pa - zdravje. Naredila sem osnovno šolo, nato sem želela iti za frizerko, ampak nisem mogla, ker sem se že takrat tresla. Prva služba je bila v restavraciji Center, od tam sem šla k Turistu, potem so me pa dali v Rače k Faležu, kasneje sem čistila v bolnici, dokler niso dokončno rekli, da zaradi bolezni ne morem delati. Še zdaj bi šla delat, cele dneve v stanovanju ... Tak bi vedela, da moram iti ven, pa družbe bi imela več." Z možem sta se razšla - zaradi igralnih avtomatov, čeprav je imel dobro službo, je na koncu ostala samo njena plača in je hodila čistit še dodatno. Danes s socialno in boni ter s pomočjo Rdečega križa gre. "Ničesar ne izkoriščam. In s CSD-jem imam samo dobre izkušnje, prejšnja svetovalka je bila izjemna ženska, sedanja tudi, ne pritožujem se. Prijateljice mi prinesejo oblačila.
Hčerka živi v Lenartu in dela cele dneve, mož tudi. Tako je čas za obiske odmerjen bolj skopo. "Navija pa hčerka za Maribor, res je cela viola," se smeji Dušanka.
Sedaj pa še politiko spremljam!
Življenje ji nikoli ni postlalo ravno s cvetnimi lističi, je pa vedno zmogla, pravi. Nima smisla obupavati. Vedno najdeš ljudi, ki radi pomagajo. Kot socialna delavka, ki je res napela vse moči, da je lahko pomagala njej in hčerki. Ali pa svetovalec na borzi dela, ki je vedno dobro svetoval. Pa ostali ljudje. Pomembno se je dobro razumeti. "Živčna sem pa že od malega. Zdaj pa še politiko spremljam! In včasih grem celo gledat seje v parlamentu! No, potem se res razburim," je čisto resna Dušanka. In seveda vpraša, kakšen in kje je zdaj Večer. Ker ima Dušanka za vsakega in o vsakem zgodbo, seveda pozna tudi gospo, ki je delala pri Večeru.
Tako krmariva skozi pogovor, bolj cikcak kot ravno, ampak v tem je tudi čar klepeta. Ni treba vedno govoriti o lepih rečeh, življenje niso samo cukrčki, je tudi grenko. Dobro pa je, da lahko o njem govorimo odkrito in da, četudi dve prej popolni neznanki, lahko čas porabita za premlevanje časa.
Ob slovesu Dušanka povabi na vnovične obiske. "Pridite še kaj, pridite. Tak, na kavo, ko grete mimo."
Podarimo nekaj svojega časa
V času instant doživetij, potreb in zaužitij, hitrega konzumerizma so še ljudje, ki izstopijo iz kolesja in podarijo največjo vrednoto ta hip - svoj čas in dobro voljo drugim. S temi besedami smo zagnali lansko praznično akcijo, v kateri smo iskali obraze prostovoljstva. In skozi zgodbe prostovoljcev se je jasno pokazalo, da je lahko največje darilo sočloveku čas. Zato smo se letos odločili, da podarjamo slednjega. Čas torej. Pa ne le zaradi ljudi, ki jih kdaj pesti osamljenost in so bili iskreno veseli našega obiska in klepeta, za katerega si domišljamo, da je malo popestril dnevno rutino, ampak tudi zaradi nas. Preprost obisk, stisk roke, klepet doma za mizo je tudi za novinarje nekaj popolnoma drugačnega kot izpraševanje politikov, klicanje odgovornih k odgovornosti ali brskanje za nepravilnostmi v dokumentih. Kaj šele spremljanje parlamentarnih sej! In zato smo tudi avtorji besedil, ki so pred vami, iz vsakega doma odšli nekoliko boljši, prijaznejši. Ker svet je lahko veliko lepši, če je za teboj iskren pogovor, četudi o stvareh, ki si ne zaslužijo ravno cvetličnih aranžmajev.
"Iz malih stvari znam narediti veliko. Saj ne greva vsak dan v trgovino. Greva enkrat na teden in s tistim prideva skozi," pravi ena od sogovornic o skromnosti. Drugi se tolče z boleznijo, a ostaja pozitiven: "Prijaznost do ljudi, malo korajže in predvsem – ne smemo nehati migati. Delo je tisto, ki človeka drži pokonci." Ker bolezen morda res spremeni ritem življenja, ne more pa vzeti dostojanstva človeku, ki se vsako jutro odloči, da bo koristen svoji skupnosti, piše v eni od zgodb.
"Veste, nekako še gre, ampak v teh dneh je najhujša osamljenost," je nedavno odkimaval z glavo prvi upornik mesta Boris Krabonja, ki se mu k sreči v tem času ni treba več toliko upirati, ampak bolj podpira. Sploh v času praznikov so prostovoljci še veliko bolj dragoceni podporniki družbe. Časopis, še posebej tak, kot je naš, ki je še posebej vpet v lokalno okolje, je tesno povezan z ljudmi in prav je tako. Z veseljem smo obiskali naše sogovornike in zapisali njihove zgodbe, delili nekaj našega in njihovega časa, saj smo vendar - časopis. In časopis hodi v domove in časopis se bere pozorno, zbrano, predvsem pa bistveno drugače kot piksli na monitorju.
E-novice
