(REPORTAŽA) Reka, ki je nosila kri, razkriva zgodovino. A tudi gradi na meji med Srbi, Hrvati in Madžari

Bitka pri Batini je bila ena najhujših in najbolj krvavih bitk na jugoslovanskem območju. Ljudje v tistih koncih Baranje še sedaj pripovedujejo, kar so jim pripovedovali predniki - Donava je bila tiste dni rdeča. Spomin na dogodke od 11. do 29. novembra 1944 je še živ v legendah. Vmes se tudi govori, da ruskim vojakom po Nemcih najverjetneje ne bi bilo treba udariti s takšno silo, saj so se že umikali. Ampak o tem naj sodi zgodovina, od takrat je preteklo že veliko Donave, menjali so se režimi in sile, ostajajo ljudje na obeh straneh reke, ki danes bijejo povsem druge bitke. Reka medtem nanaša in odnaša prodnike in ustvarja nove sipine, ki letos gole štrlijo iz vode, kot niso še nikoli. Reka razkriva stare rane krajev, a hkrati celi. 

 Veličastni spomenik, zgodovina in reka

Jugoslavija je na tem mestu postavila velikanski obelisk v zahvalo Rdeči armadi, pod njim so zakopani ostanki 1297 padlih borcev armade. Obelisk in kip vojaka v boju se še vedno pneta z vzpetine nad Donavo, spodaj je maketa bitke, v reki pa ostanki tega in drugih bojev. Veličastno, glomazno (27 metrov visoko), kot veliko spomenikov iz tistega časa. In ob strani stoji muzej, ki propada, kot propada veliko objektov iz tistega časa. Vse skupaj s "smrdljivci" v napadu in jesensko pripeko daje občutek izvenzemeljskega. Razlago simpatične Radmile Šakić, naravovarstvenice iz Srbije, poslušamo z nekaj odstotkov manj zbranosti, vmes pritavajo turisti častitljive starosti, tudi oni s togo vzravnanimi hrbti dolgo zrejo v Donavo spodaj in obelisk. Očitno je, da jih veže na kraj nekaj več kot običajna turistična radovednost.

Donava je v tem delu po sporu med Stalinom in Titom postala mejna reka in s tem znova rdeča reka železne zavese, zato se razen vojaških objektov ob njej ni prav veliko gradilo. Kar se je do danes izkazalo za svojevrstno srečno okoliščino. Medtem ko so na ostalih evropskih rekah gradili jezove in umetne kanale in drenažne sisteme, je v tem delu Donava lahko tekla mirno. Kar je zelo pomembno za nadaljevanje zgodbe in tudi nadaljevanje človeštva ob reki. 

Madžari, Srbi in Hrvati - reka lahko tudi celi

"Potem je prišla druga vojna. Jaz sem Srbkinja in sem se odselila iz Baranje, starši so ostali na hrvaški strani. Veliko starejših se ni želelo preseliti," nadaljuje Radmila. Reka je znova ločevala tiste, ki so bili prej skupaj. Morda ni bilo železne zavese in reke krvi, bile pa so veliko bolj globoke rane, parale so se namreč družine. "No, danes je vse drugače," nas z nenadnim nasmehom zbudi iz blodenja v mislih o tem, kako težko breme je padalo na te ljudi celo stoletje in še več, tudi zaradi veličastne reke. "Aja?" se zdrznemo iz od sonca in zgodovine razvajene zasanjanosti. "Ja! Danes obnavljamo skupaj! Naravo. Ker je res kritično, samo poglejte, še nikoli ni bila taka." Zelo verjetno je res, reka je videla že marsikaj, verjetno pa še nikoli v zgodovini ljudje niso videli toliko reke! Sipine štrlijo iz vode, struga je skrčena na minimum, pretok menda majhen kot še nikoli. "Poplavni gozdovi ob reki se sušijo, odmirajo. Sadimo nove, ampak vprašanje je, če bodo sadike preživele. Nivo podtalnice je tako nizek, da mlade korenine ne morejo do vode. Nemogoče jih je zalivati. Ampak ne bomo odnehali, upam, da financiranje ostane, da se bo projekt nadaljeval." Tako stojijo pod velikim obeliskom Madžar, Srbkinja in Hrvati in vlagajo vse napore v obnovitev narave. Pa tudi projektov seveda. Brez denarja EU za naravo jih ne bi bilo, to je jasno. Sploh Madžarska in Srbija imata svojstveno okoljsko zakonodajo in najbrž ni treba posebej navajati, da varovanje narave ni na seznamu prioritet, četudi bentijo ribiči in biologi in gozdarji in ... gre za varovana območja. 

Letos je zaradi ekstremne suše tudi vodostaj Donave padel pod vse spodnje rekorde doslej in na plano so pogledali ostanki vojne. Ker so domačini lahko brodili po reki veliko dlje kot kadarkoli prej, je obstajala resna nevarnost, da trčijo ob kak ostanek vojne, a nevarnost je tudi drugje. Izsušujejo se obširna polja v zaledju reke, pravzaprav se suši žitnica tega dela Evrope, podobno kot pri nas Pomurje. Nivo podtalnice je že tako nizek, sedaj se še niža in hitrih rešitev za to ni. Ena od njih je vrnitev poplavnega gozda, kar z ekipo počne Radmila in kar počno na obeh straneh reke, na eni Hrvati, na drugi Srbi, malo višje pa še Madžari. "Znova sadimo drevesa, ki so tukaj nekoč že rasla, denimo črni topol. Ampak težav je veliko. Nasadi morajo biti ograjeni, in sicer vsaj 20 let, da drevesa zrastejo do velikosti, ko jih več ne morejo poškodovati živali. Veliko sadik se posuši, saj ne moremo zalivati terena, zaradi invazivnih vrst moramo tudi kositi nasad. Vendar je prav gozd edini način, kako zadržati podtalnico v zemlji. Ta je padla že za vsaj dva metra. Sedaj se projekt zaključuje in upamo, da bomo uspešni na novem razpisu," poroča Radmila Šakić. A Srbija seveda ni del EU, četudi pri teh projektih sodeluje in z novimi silnicami v EU ... kdo ve. Čisto možno, da je bilo obdobje, ko je EU s svojimi skladi celila stare rane, čisto (pre)kratko. 

Poslušamo še poročilo iz Madžarske, tam gozd sicer je, a je v njem veliko tujerodnih invazivnih vrst, bitka z njimi pa je praktično že izgubljena. 

Stebri, ki naj bi bili železnica, pa jim ni uspelo, so danes zapornica za vode, ki jih več ni

Premaknemo se nekoliko dalje v Bato, mikrovasico v najmanj razvitem delu Madžarske. "Tam res ni ničesar," mi kasneje razlaga taksist, ki bi po videzu sodeč veliko raje bil japi v kakem biznis središču Budimpešte. Ampak v Bati je cela ekipa ribičev in varuhov narave, ki na naše presenečenje govorijo odlično angleščino, in tudi pristni gnev, ker Donava ni več taka kot nekoč in ker jo vsak po malem načenja. 

"Če danes odprete madžarski časopis, boste na vsaki drugi strani naleteli na temo suše in zadrževanja vode." Na jugu Madžarske je po letošnji poletni suši presahnila mrtvica pri kraju Bata. To je sicer katastrofa za biotsko raznovrstnost (in lokalne ribiče), a je hkrati spodbudilo razpravo - danes nihče več ne more zanikati, da sta upravljanje voda in zadrževanje vode ključni vprašanji za prihodnost Evrope. Naravovarstveniki, kot je Tibor Parrag, si že leta prizadevajo za obsežnejšo obnovo narave, da bi Evropo naredili odpornejšo tako na sušo kot na poplave – sam pa poudarja, da bomo morali biti pri blaženju posledic podnebne krize ustvarjalni. In ko zavijemo v nekak kanjon, kjer je prej tekla mrtvica, danes pa je samo presušena struga, je jasno, da kreative ne manjka.  Parrag pokaže na megalomanske stebre, ki popolnoma brez vsakega namena štrlijo iz neokrnjene narave: "Ti stebri bi morali postati del železnice, ki naj bi povezala Madžarsko in Jugoslavijo. Pa so se prej skregali in nikoli ni bila zgrajena. Sedaj jih bomo uporabili za izgradnjo zapornic. Ker so res kvalitetni!" Zapornice snujejo prav zato, da bi po vseh spremenjenih režimih in prilagajanjih Donave, tukaj znova zadržali reko. 

Težava je namreč v tem, da so z regulacijo Donave izsušili tudi njene mrtvice. Nekdaj je bila reka tako "košata" in mrtvice oziroma kanali ob njej tako dobro napolnjeni z vodo, da ni tekel promet le po glavni strugi, temveč tudi po stranskih kanalih. Tukaj je bila cela ločena ekonomija, odvisna le od stranskega kanala. Danes pod okriljem WWF Avstrija in projekta LIFE RESTORE vračajo novi stari kanal. 

Danes skušajo kanal ohraniti zaradi biodiverzitete. Ni čudno, med sprehodom ob majhni luži, se naš fotograf Marko izstreli v pozo in črna štorklja čisto lepo pozira. Poleg črnih štorkelj so tukaj še belorepci in vidre, številne vrste rib, vodne lilije .... Ni, da ni.