Podgana se lahko pojavi tudi v še tako urejeni kuhinji. Sama po sebi ni dokaz slabega vodenja šole. Preizkus odgovornosti se začne pozneje in zajema, kako hitro zavod ukrepa, kaj dokumentira, koga obvesti in ali javnosti pove resnico. V Osnovni šoli Bojana Ilicha so starši izvedeli le, da v kuhinji potekajo "nujna dela". Da je bil razlog glodavec, jim niso povedali, ker naj ne bi želeli povzročati panike. Toda starši niso otroci in razumejo, da je treba kuhinjo ob pojavu škodljivcev zapreti in sanirati. Nekateri ravnatelji bi jim to povedali odkrito. A še zdaj ni povsem jasno, kaj se je zgodilo. Ravnateljica govori o eni podgani v garderobi za zaposlene. Mestna občina Maribor pa v odgovoru omenja zapis šole o "pojavu podgan v prostorih šolske kuhinje in pomožnih prostorih". Vodja kuhinje naj bi članom sveta zavoda povedal, da je podgano lovil v kuhinji. Ta naj bi sledove pustila tudi na delovnem pultu. Vse tri različice ne morejo biti hkrati povsem točne.
Zaupanje je bistvo tudi drugega dela te zgodbe. V šoli ne deluje trikotnik zaupanja med učitelji, učenci in starši in ni zaupanja znotraj kolektiva. Računovodkinja je morala ravnateljico več mesecev opozarjati na račune brez pogodbene podlage, manjkajoče dobavnice, višje cene in naročanje pri neizbranih dobaviteljih. Čeprav je bila ravnateljica z nepravilnostmi seznanjena, sveta zavoda o njih ni obvestila sama. To je marca storila računovodkinja, ko je ocenila, da se razmere niso uredile. Brez njenega vztrajanja verjetno ne bi bilo ne obravnave sveta ne revizije. Računovodkinja problema ni povzročila, ampak ga je pri delu razkrila. Če bo končni rezultat njen odhod, razprava pa se bo preusmerila na njen značaj in motive, bo sporočilo zaposlenim v javnih zavodih, da je nepravilnosti varnejše spregledati, kot prijaviti. Problematični so tudi javni zapisi iz vrst kolektiva, ki namesto dejstev in dokumentov diskreditirajo računovodkinjo.
Pri naročanju hrane ne gre le za slabih tri tisočakov dokazanih višjih stroškov. Pomembnejši je način. Javno naročanje ni le lovljenje najnižje cene, saj morajo živila izpolnjevati tudi zahteve glede kakovosti in prehranske smernice. Prav zato obstajajo reklamacije, dokazila in vrstni red pogodbenih dobaviteljev. Če je blago neustrezno, se to dokumentira in naroči pri naslednjem ponudniku. Ne začne se kar kupovati pri nepogodbenem dobavitelju na podlagi pripovedovanja kuharjev iz drugih šol. In ob naročenih količinah to kaže na način dela, ne na enkraten zdrs.
Odgovornost se začne pri vodji kuhinje, ne more pa se tam končati. Organizatorka prehrane je imela nadzorno vlogo, računi so šli skozi več stopenj potrjevanja, končno odobritev pa je opravila ravnateljica. Revizija je ugotovila sistemsko pomanjkljive notranje kontrole, ne le napake enega zaposlenega. Neuradne informacije o odhodih zaposlenih zaradi odnosov in načina dela so dodaten razlog za neodvisno preverjanje.
Zdaj sta na potezi svet zavoda in Mestna občina Maribor. Če se bosta zadovoljila z ukrepom proti enemu zaposlenemu in zagotovilom, da je novo javno naročilo težave odpravilo, ne bosta pojasnila, zakaj je odpovedala celotna nadzorna veriga in kdo je za to odgovoren ter predvsem kakšen je protokol, da se to ne bo več zgodilo. Drugače bo sporočilo jasno: pravila je mogoče kršiti, odgovornost potisniti navzdol, račun pa prepustiti staršem in javnemu (davkoplačevalskemu) denarju.
Javni zavod zaupanja ne izgubi zaradi napake, temveč zaradi njenega prikrivanja in zmanjševanja pomena. Obnovi pa ga z odprtostjo, prevzemanjem odgovornosti in dokazljivimi ukrepi. In to ne šele takrat, ko nepravilnosti razkrijejo mediji.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
