/ PETEK, 6. november
Ne vem, zakaj je tako – že v četrtek zvečer vem, da bo zadnji dan v tednu izjemno dober. Ta ideja, da gredo dijaki (in jaz) v vikend veseli, da se zavedajo, da imajo zraven natrpanega tedenskega urnika tudi dva prosta dneva, ki ju lahko pobarvajo, kot sami želijo, je zavedanje, ki ga ohranjam vsa leta. Moj petek je nekoliko živahen, saj izpolnjujem obveznosti v sklopu projekta Odpri oči srca. Potrebno je opremiti taktilne slike, obiskati nekaj zunanjih institucij, zato moje misli preklapljajo med poukom in drugimi aktivnostmi na šoli. Pouk je malo živahen, projekt pa teče organizirano. Popoldan padem na kavč, ko že mislim zaspati, pa zazvoni telefon – message. "Si za pijačko?" V preveliki trenirki in razvlečeni majici s figo na glavi se odločim, da bom ostala doma.
/ SOBOTA, 7. november
Svoje delo obožujem, vendar se vsakega vikenda izjemno veselim. To je čas, ko se posvetim svojemu sinu Niku, družini, fantu in prijateljem. Razmišljam tudi o šoli, vem, da me čaka še nekaj nalog; letos naša šola praznuje 150 let. Zbornik ob tem jubileju je terjal precej mojega kakovostnega časa, ampak olajšanje, ko gre zadeva h koncu, je veliko. Preverim maile, pospravim stanovanje, sina odpeljem k dediju, nato pa spakiram in odvihram v Ljubljano. Rabim odklop. Promet celo lepo teče, rada sem v avtu, včasih se pogovarjam na glas, največkrat izražam hvaležnost. To mi je kot obred.
/ NEDELJA, 8. november
Nedelja je čas za počitek in tudi delo. Na naši Srednji šoli za trženje in dizajn v Mariboru, kjer poučujem, se vedno dogaja. Eden od projektov je Top učitelj, izjemno lep projekt. V njegovem sklopu dijake seznanjamo z velikimi zgodbami velikih ljudi. Pred kratkim je bil naš gost Alen Kobilica, s katerim sem se pogovarjala, dijaki pa so slišali veliko motivacijskih besed, ki vlivajo pogum. Zdaj sem z mislimi že pri novem Top učitelju. V tišini razmišljam, kdo bo zadostil kriterijem, ki smo jih postavili, razmišljam, koga naj ponudimo dijakom, komu bi želeli prisluhniti, potem se dolgo pogovarjam sama s seboj in tehtam ideje. Stvari si vedno zapisujem, ker se hitro pozabijo. Vmes sem šla še na daljši sprehod, 10.000 korakov, kar sicer spet ni tako veliko, s pomočjo telefonske aplikacije pa sem vedno na tekočem, koliko korakov naredim v kolikem času. Redno jo uporabljam, saj me, moram priznati, nabiranje korakov motivira.
/ PONEDELJEK, 9. november
Zjutraj se zbudim in se vprašam, zakaj ne živim na Zanzibarju. Pa se uščipnem in si rečem: Maribor je zakon. Sinu hitro rečem, naj se zrihta, v šolo morava. "Vidiš, da ni hudo, tvoja mama že celo življenje hodi v šolo." Seveda je takoj ubogal in se oblekel. Šalim se, seveda ni, boj do konca, nato se odloči, da bo še malo počival in se odpravil v šolo sam. Meni je super, fant je samostojen, hitro v avto, v glavi pa že organizacijski vihar. Za vsak predvideni dogodek imam časovno rezervo, postavim lestvico prioritet in prihranim veliko energije. Kot mama pač razmišljam o vseh stvareh. Sreča, da ima na Srednji šoli za trženje in dizajn Maribor naša ravnateljica Tanja Lakoše res posluh za vse tegobe. Všeč mi je, ker dopušča veliko prostora moji kreativnosti in razume, da sem v prvi vrsti mama. Danes sem hitro zaključila, s sodelavko Mojco sem odšla v shopping center, kjer sva pomerjali obleko, ki jo bom oblekla ob 150-letnici naše šole. To bo 25. novembra, hočeš ali nočeš, do takrat moram imeti obleko. In to kar kriči po paaaniki.
Šolsko življenje pa se ne odvija le v učilnicah. Sama sem z leti vse bolj začutila, da je moja profesionalna odgovornost predvsem v tem, da ostajam zvesta svojemu delu, svojim vrednotam in odnosu do ljudi, s katerimi vsakodnevno sodelujem. Ne želim svoje energije izgubljati drugje.
To ne pomeni, da ne opazim dogajanja okoli sebe ali da nimam svojega mnenja.
/ TOREK, 10. november
Zjutraj se zbudim in grem v službo. Popoldan ob 15. uri imam konferenco. Po konferenci smo imeli še sestanek za Karierni sejem, ki se bo odvijal čez dober teden v mariborski Luknji.
Sledile so govorilne ure za starše ob 17. uri, potem še izobraževanje odraslih, ki je tudi del programa naše šole, in tako sem prišla domov okrog 20. ure. Priznam, da sem utrujena legla, saj me jutri čakajo novi izzivi.
Ko še pospravljam perilo iz pralnega stroja, se spomnim, da imajo jutri na sinovi šoli izmenjevalnico: vsak otrok prinese po en kos oblačila, knjigo in igračo. Tako sem brskala po stvareh in nabrala nekaj stvari, da bo lahko zjutraj izbral.
/ SREDA, 11. november
Trenutno se moje misli vrtijo predvsem okrog 150-letnice naše šole. Zbornik ob jubileju je pri koncu, konec meseca pa nas čaka še velik dogodek v Narodnem domu – slovesna proslava ob 150-letnici naše šole. Tam ne bo manjkalo pomembnih gostov, med njimi tudi predsednica Republike Slovenije. S sodelavci smo usmerjeni v delo, saj si želimo, da bi dogodek izpeljali kar se da lepo in dostojanstveno. Govor, ki ga bom prebrala na slovesnosti, je že napisan, zdaj ga vadim, s sodelavko dorečem še zadnje podrobnosti, vmes opravimo manjšo generalko po posameznih delih, usklajujemo se z videoprodukcijo in tako je dan poln zamisli, pogovorov in realizacij.
Ob vsem tem pa se pogosto zalotim pri razmišljanju o šoli kot prostoru, ki je veliko več kot ustanova, v kateri mladi pridobivajo znanje. Je prostor odraščanja, oblikovanja osebnosti, iskanja lastne vrednosti in pripadnosti. Prav zato mi je vsaka malenkost zelo pomembna. Ne pristajam na izločanje. Verjamem, da mora imeti vsak mlad človek možnost, da je sprejet, slišan in viden.
Živela sem v različnih državah, to mi je odprlo pogled na ljudi, njihove navade, razmišljanja in načine sobivanja. Sprejemanje.
Pomemben del mojega vsakdana je tudi zavestno iskanje ravnovesja med povezanostjo in odklopom. Živimo v času, ko nas mobilni telefoni spremljajo skoraj na vsakem koraku. Neprestano smo dosegljivi, vse manj pa se zares posvečamo trenutku, v katerem smo. Popoldan se odpravim k staršem na martinovo pojedino. To je tisti dan v letu, ko je na večini slovenskih miz raca z mlinci in zeljem, in tako je tudi prav. Družina in odnosi mi na splošno veliko pomenijo. Ni treba, da se vedno strinjamo, pomembno je, da se ne nehamo spoštovati. In prav to je tisto, kar mi veliko pomeni – občutek, da imamo drug drugega.
/ ČETRTEK, 12. november
Danes začnem pouk ob sedmih zjutraj. Moram priznati, da nisem ravno jutranji tip človeka. Ampak kakor je, je – tudi to mine. Zjutraj se tako odpravim novemu delovnemu dnevu naproti, ki je, kot običajno, poln srečanj, pogovorov, razmišljanj in novih izzivov.
Morda še ne veste, da sem po izobrazbi profesorica slovenščine. Diplomirala sem na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, svoj čas pa sem delala tudi na televiziji. Tako sem skozi leta spoznala veliko zanimivih ljudi. Jezik, beseda, javno nastopanje in kultura izražanja so me spremljali že dolgo pred prihodom v šolske klopi. Danes pa je to ozaveščanje ena mojih najpomembnejših poklicnih idej.
Vsako ozaveščanje ni boj proti tujim besedam, saj bi bilo to razmišljanje napačno in tudi staromodno. Tudi sama govorim angleško, kadar je to potrebno, sporazumevam se v srbohrvaščini in ukrajinščini.
Nisem učiteljica, ki bi nenehno opozarjala na vsako slovnično napako. Jezik je živ, se razvija in spreminja, in to razumem.
Vsa leta svojega dela v šoli se trudim dijake čim bolj aktivno vključevati v šolsko življenje, zlasti na šolske odre. To se mi zdi izjemna priložnost za vsakega posameznika. Skupaj smo pripravili in izpeljali že veliko lepih dogodkov: šolske proslave ob praznikih, posnete radijske oddaje ter zanimiva medgeneracijska druženja z mladimi literati iz Osnovne šole Prežihovega Voranca. Takšne izkušnje niso le popestritev šolskega vsakdana, temveč tudi dragocena vaja v javnem nastopanju, sodelovanju in pridobivanju samozavesti.
Največ poučujem dijake ekonomskih in aranžerskih smeri, pri katerih se srečujemo s poslovno komunikacijo, mediji in slovenskim jezikom. To so mladi, ki bodo nekoč predstavljali podjetja, komunicirali s strankami, oblikovali sporočila, ustvarjali podobe, vodili sestanke in soustvarjali poslovni svet. Njihova beseda bo njihova vizitka. Njihov podpis.
In prav zato mi ni vseeno, kako se bodo izražali. Želim si, da postanejo dobri ljudje. Da so odgovorni. Da vedo, kdo in kaj so. Prepričana sem, da bo sposobnost lepega, jasnega in samozavestnega izražanja vedno velika prednost vsakega posameznika. Sama se imam za sodobno učiteljico in verjamem v sodobne pristope poučevanja. Ne predstavljam si dolgočasnega pouka, pri katerem bi dijaki zgolj tiho sedeli, prepisovali črke in čakali na zvoooooonec. Ne, tako ne gre. Vedno jim rečem: "Hellooo, smo v 21. stoletju! Vse imamo in vse lahko postanemo." Pri mojih urah se znamo pošaliti, včasih tudi na moj račun. S tem jim želim dati krila. Seveda obstajajo meje, ki jih je treba spoštovati, in dijaki to dobro vedo.
Zame se vse začne pri odnosih. In odnosi se začnejo že pri povsem preprosti stvari – pozdravu. Pri "dobro jutro, profesorica Rodošek". Morda se sliši preprosto, a prav v teh majhnih dejanjih se začne kultura. Težko pričakujemo spoštljivo komunikacijo v poslovnem svetu, če je ne znamo živeti niti v lastnem domu in šoli.
Dijakom želim dati svobodo. Ne želim, da bi se ob meni učili zgolj pravil in nenehno iskali mejo med dovoljenim in prepovedanim. Želim si, da jo postopoma prepoznajo sami. Svoboda ni odsotnost pravil. Je sposobnost, da znaš sam presoditi, kako ravnati. Pri tem pa ne pozabljam, da sem učiteljica. Verjamem v majhne korake. Vedno sem verjela. V posameznika, ki razume, da je njegova beseda pomembna. Saj veste, jezik je zelo živ. In če želimo, da bo živel tudi v prihodnje, moramo najprej pokazati, da nam je mar. Ker se kultura jezika začne pri kulturi človeka.
