"Slepota pravice je v enakosti in enakost je minimum pravice. Brez nje pravo ni pravo, z njo samo pa še ni pravica. Dobro ji daje smer, resnica podlago, lepota pa je zunanji izkazni znak, da se razlogi in izid ujemajo. Vsako od teh meril je potrebno in nobeno ni zadostno. /.../
Pravo ne more obljubiti, da bodo izidi enaki, ne da bi hkrati odločalo, katere razlike so upravičene. In ne more obljubiti, da bodo priložnosti enake, ne da bi hkrati določalo, katere ovire je treba odstraniti in katere so del izbire. /.../
Resnica, ki jo pravo potrebuje, mora umeti oboje: ugotoviti, kaj se je zgodilo, in hkrati prepoznati, katere vrednote presegajo posamezni primer in kaj z njimi ob izhodišču in okvirju jezikovne razlage narediti. Brez prvega ni sodbe; brez drugega ni pravičnosti, ki bi bila več kot le uporaba pravil.
Pravična odločitev je tudi lepa. Lepota ni okras, ki bi ga sodbi dodali naknadno, niti merilo, ki bi nadomestilo obrazložitev. Lepota se v sodbi pokaže kot skladnost, ki nastane, ko razlogi, dejstva, pravila in izid tvorijo celoto, v kateri se izid zdi naravna posledica tistega, kar je bilo ugotovljeno.
Klasične opredelitve lepote govorijo o sorazmernosti, jasnosti in celovitosti. Lepo je tisto, v čemer so deli med seboj usklajeni in v čemer se celota pokaže brez ostanka, ki bi zahteval dodatno pojasnilo. V sodbi se to pokaže, ko obrazložitev ne le utemelji izida, temveč ga naredi razumljivega tako, da se zdi izid naravna posledica dejstev in pravil. Ko je odločitev dobra, resnična in lepa, ne potrebuje dodatnega upravičenja. Njena pravičnost in njena oblika se ujemata."
Vir: Ius Info
