/ PETEK, 30. oktober
Pred kratkim sva se s punco preselila skupaj in kot se spodobi, se zbudim ob 9.00 na kavču, ne v postelji. Pa da ne bo pomote, ne zato, ker bi prejšnjo noč pijančeval ali ker bi se skregala, ampak zraven "sobne" glasnosti serije Sex and the City res ne morem spati. Če se sprašujete, zakaj prekleti lenuh v petek ni pokonci že ob petih in ne gre na šiht, je to zato, ker sem imel v življenju samo en cilj: da se ne zbujam pred osmo. Verjetno bo tudi ta počasi padel v vodo, saj sem ugotovil, da imam za preživetje v centru mesta z najemnino za 70 kvadratov dve možnosti: ali kot glasbenik začnem delati reklame in imam na radiu več teh kot komadov na zadnjem albumu ali pa si najdem dopoldanski šiht. Verjetno bo drugo. Ob 10.00 dobim klic Andreje, če bi spisal dnevnik. (Če zaposlujete na Večeru od 8.30 do 16.00, se priporočam.) Seveda se prijazno odzovem in potrdim, da bi z veseljem. Na poti do studia v Mitotovem avtu razmišljam, kako je mene, nepismenega, sploh našla. Studio je v hiši, kjer sem odraščal. Tam naju pričaka babica z odprtim kuferaumom, polnim Lidlovih vrečk. Kot se spodobi, jih znosiva v kuhinjo, za nagrado pa dobiva kavo. Seveda pozdravim gazdo, dedeja, s poljubom na plešasto glavo. Vse skupaj je kot scena iz italijanskega mafijskega filma. Sledi petkovo kosilo z očetom okoli enih, pomemben obred, ki se zgodi na dva do tri tedne. Sledi očitno spoznanje, da je genetika resnična. Za konec vseeno prideva do zaključka, da sem jaz jaz in on on. Kot se spodobi za moderno zvezo, me punca pošlje v Lidl z nakupovalnim seznamom. Treninga danes otroci nimajo, saj so počitnice. Upam samo, da se naslednji teden ne vrnejo brez kondicije, ker bom potem na treningu kot Obradović med timeoutom (YouTube: Obradović timeout). Sem namreč tudi košarkarski trener U16 in U18 pri ŽKK Maribor. Ipak je petek, zato pijača v Gramofonoteki. Preden se odpravim domov, mi Sale podari škatlo Frosted Flakes kosmičev in predlaga, da jih jem z mlačnim mlekom in banano. Seveda ne podvomim v recept. Zaspim ob dveh ponoči.
/ SOBOTA, 31. oktober
Zbudim se ob 10.00, tokrat uspešno v postelji. Seveda najprej pograbim telefon, saj se spomnim, da moram promovirati nastop.travnika (katerega sem ena četrtina) v Ljubljani 7. novembra v Gali hali. Malo self-promotiona ne škodi. Opravim prvo in najpomembnejšo bendovsko dolžnost – objavim Reel na Instagramu – in lahko v miru začnem dan. Sledi pogovor z drago o tem, katera hišna opravila so moja odgovornost do kosila. Danes je na vrsti sesanje in čiščenje WC-ja (seveda:/). Vestno opravim svoje življenjsko poslanstvo. Sledi kosilo pri babici, s teto Petro in sestrično Lano. Pred kosilom jih seveda opozorim, da pišem dnevnik za Večer, zato naj se obnašajo dostojno in prijazno, da jih ne bom izpostavljal v časopisu. Debata o tem, koga voliti za župana, kaj se komu dogaja, in sestričnina ugotovitev, da sem isti kot pri šestnajstih. In ne, ni mislila kot kompliment. Punca ne zanika. (Greh.) Babica nas spodbuja, da čim več pojemo, deda pa s svojo neskončno modrostjo večino časa molči, saj so ženske v premoči, štiri proti dvema moškima. V teh bitkah ne zmagaš. Bog je ženska in ta je jezna. Sledi vaja za koncert, vaja kot vaja v postavi 3/4 skupine (Vid je manjkal). Po vaji je plan, da gremo na pijačo. Pozabil sem omeniti, da je halloween, na isti dan pa še derbi med Mariborom in Olimpijo. Maribor zgubi 1:0. Zaradi pričakovane jeze in žalosti domačih navijačev mesto varuje povečano število policistov. Dvojna doza grozote za Maribor. Na pijači v Brew Pubu se zbere družba, v kateri je za halloween našemljena samo Tina. Svaka čast Tini. Istočasno se sprašujem, ali smo drugi izgubili iskrico. Verjetno ni tako deep. Kasneje se pojavi še Mlejki s punco, oba našemljena, tako da upanje še živi. Pogovor nanese na moje prve nastope in lastne dogodke pod imenom Panika, ki so se začeli v Hudi kavi, nato pa preselili v Satchmo. (Obeh prostorov žal ni več.) Človek se včasih hitro napije nostalgije. Načeloma raje gledam naprej kot nazaj, ampak – to so lepi in topli spomini, ki jih je prijetno obujati. Na to noto jim povem, da bomo točno to počeli 4. decembra v KGB-ju, kjer organiziram Panika Reunion (Nostalgic Edition) ob praznovanju desetih let dogodka. Skratka, prijetni pogovori in dobra družba, proti koncu večera pa se razkropimo vsak v svojo smer. In domov spat. V posteljo.
/ NEDELJA, 1. november
Zbudim se. "Bolan" je izraz, ki ga je uporabljala moja babica v času, ko sem študiral in me je ob sobotah ali nedeljah zjutraj zagledala v kuhinji. "Oooo, Urban, nekam bolano mi deluješ." No, nekaj v tem stilu. Tokrat ponudbo zajtrka z nasmehom sprejmem, saj sladki kosmiči z mlačnim mlekom ne pridejo v poštev. Ponavadi imam ob sobotah in nedeljah tekme, ampak ker so šolske počitnice, jih ni. Tako usmerjanje pubertetnikov na košarkarskih tekmah zamenjam s čiščenjem kuhinje. Sledi kosilo, nato pa moja najljubša aktivnost – nedeljsko zapiranje v studio do poznih ur. Ob nedeljah največ ustvarim, saj se mi čez teden nabereta naboj in inspiracija. Mito nam je že dolgo nazaj dokazal, da lahko pišeš tekste o čemerkoli in iz tega narediš nekaj dobrega. No, jaz se odločim, da naredim še stoti enaki ljubezenski komad, ker je ljubezen edino, kar nas reši. Slišal sem že ogromno samooklicanih umetnikov, ki trdijo, da moraš počakati, da te inspiracija doleti. Ali pa mogoče samo zagovarjajo svojo lenobo? Mogoče. Jaz te teorije ne maram. Inspiracija je povsod, samo vzeti si jo moraš. Če je pa ni, jo je treba ukrasti. Po studiu sledijo še ene vaje za nastop, tokrat v postavi 3/4 (Megliča ni). Ko se bomo vsi štirje enkrat dobili, bo verjetno konec sveta. Tokrat nihče ne zamuja, zato vprašam, ali je vse v redu. Opravimo vajo in se odpravimo vsak po svoje. V avtu z Vidom debatirava, koliko mu še preostane, da nas umetna inteligenca zamenja. Pravi, da pol leta (je programer). Pridem domov na večerjo, kjer me pred vhodom že čaka Woltov dostavljavec z McDonald'som. Od tako imenovane food kome zaspim skoraj za mizo, ampak se mi vseeno uspe privleči do postelje.
/ PONEDELJEK, 2. november
Zbudim se ob 9.00. Ponedeljek je focn v faco. Po dolgem in prijetnem vikendu prileze iz šume kot največja baraba in te okrade življenja. Torej, po zbujanju se prevržem iz postelje direktno v cold plunge, da me zbudi. Iz cold plunga se prekotalim na bench press, 40 kil na vsaki strani, da se spumpam in aktiviram. Potem savna, odgovarjanje na maile v savni in preverjanje delnic, medtem ko sem na stranišču. Ob 9.15 seveda vse to zaključim in sem dva milijona bogatejši ... Laž. Prekotalim se na sredino postelje, ker je punca šla delat že ob sedmih. Počivam še do 9.30, nato vstanem. Ob 13.15 imam košarkarski krožek za prvi razred osnovne šole. Razen tega, da mučim glasilke, ki bi morale počivati za sobotni nastop, je vse tako, kot mora biti. Večino časa vežem vezalke, tolažim in razlagam koncept, da je pri košarki žoga od vseh, ne samo od enega, kljub temu da si jo je izbral že pred treningom. Sledi sestanek s Saletom in Mihejem v dotični kafani (pozor, dotična kafana se bo v dnevniku pojavila večkrat). Agenda je scenografija prostora za dogodek Panika Reunion, 4. decembra, v kultnem mariborskem placu KGB. Miha je mojster svoje stroke, saj postavlja odre v mariborskem gledališču, zato je tak mali projekt zanj mala malica. Kljub temu je pozabil kulico in papir, zato pred odhodom na ogled in merjenje prostora najprej zrihtamo kulico in papir (zrihtali smo samo papir). Pridemo do KGB-ja, kjer nas pričaka Blendor (ja, dejansko mu je tako ime), lastnik prostora. Skupaj staktiziramo, kako bomo uredili prostor, seveda pa vmes ne manjkajo zgodbe in heci s preteklih dogodkov. Po tem sledi še en trening, tokrat s starejšimi fanti U18, ki jih je, brez pubertetniških izpadov, precej lažje trenirati. Po treningu pa domov spat. Mogoče mi uspe skleniti kar tri dni spanja v postelji in ne na kavču.
/ TOREK, 3. november
Razen tega, da sem zjutraj srečal Saleta in sva šla na kavo, ob tistem času, ko bi moral urejati to besedilo (ti si kriv, če bo neberljivo), je bil dan beden. Zato je to to za torek.
/ SREDA, 4. november
Vsako sredo dopoldan snemam oddajo FLY JUTRO v Gramofonoteki (jutranja DJ-selekcija glasbe, ki se predvaja tudi na Radiu MARŠ in je objavljena na YouTubu). Torej, po zbujanju v postelji se spravim k sebi in hitim do Gramofonoteke. Posnamem oddajo, spijem kavo in še eno … in še eno. Odpravim se na kosilo, tokrat v Dobro jutro Vietnam. Včeraj bi moral urediti ta dnevnik, ampak se je zgodil Sale, zato pojem kosilo kot večina ljudi, ki ima dopoldan odgovornosti: na hitro in brez prezence v trenutku. (Jaz osebno bi to prepovedal in uvedel siesto, kot jo imajo Italijani ... So to Italijani ali Španci, ne vem, eni od njih.) Pojem, se vrnem v dotično kafano (kaj je to, tretjič ali četrtič?), uredim to besedilo v količini, kolikor sem sposoben, saj je moje znanje slovnice omejeno. Potem sledi trening, na katerega grem peški (da ne bodo rekli, da ne naredim nič za sebe). Trening kot trening. Po treningu studio z Mitotom, ki se spremeni v administracijska dela, maile, streaming platforme in obvezno čvekanje, kar traja točno toliko, da ne narediva nič muzike (bova naslednjič). Spim na kavču, saj ima punca tokrat v rotaciji serijo Gossip Girl (ko misliš, da je hudo, postane hujše).
/ ČETRTEK, 5. november
Navodila za dnevnik so bila, da najkasneje danes dopoldan oddam besedilo, seveda se mi do devetih ne zgodi nič, ker spim ... Torej se zbudim, spijem kavo in oddam besedilo ob desetih, kaj se je zgodilo popoldan, ne boste nikoli izvedeli (haha).
