Ena temeljnih funkcij uma je merjenje. Živalski um razlikuje med bližnjim in daljnim, varnim in nevarnim. Človeški um je tej osnovni orientaciji dodal natančnost: štetje, razvrščanje in vrednotenje. Brez te sposobnosti ne bi bilo orodij, tehnologije, reda in kulture. Že samo zaznavanje pomeni razlikovanje: to je toplo, to je hladno; to je varno, to je nevarno; to je moje, to ni moje; to je zdaj, to je bilo prej. V tem smislu je primerjanje osnovna orientacijska funkcija zavesti. Težava sledi, ko primerjava ni le podatek, ampak ima pomen. Ni več pomembno le, da je nekdo hitrejši, uspešnejši ali bolj opažen, temveč kaj to govori o meni. Prav tu se iz merjenja rodi primerjanje v psihološkem smislu. Človek ne vidi več samo drugega, ampak sebe v razmerju do njega. Razlika se prevede v hierarhijo, hierarhija v sodbo, sodba pa začne oblikovati občutek lastne vrednosti. V skupinskih bitjih je vprašanje položaja povezano z varnostjo, dostopom do virov, pripadnostjo in preživetjem. Postane način, kako um uravnava občutek sebe. Primerjanje postane ena izmed osrednjih funkcij pogojenega uma, ko se razlika prevede v notranjo sodbo in ko je tej sodbi dodano nesprejemanje.
Ko razlika postane rana
Dokler je drugi preprosto drugo človeško bitje, med nama še ni nujno kaj usodnega. Ko pa postane ogledalo moje vrednosti, dokaz moje manjvrednosti ali grožnja podobi, ki jo imam o sebi, se v človeku začne premikati nekaj temnejšega. Iz primerjanja se rodi nemir, iz nemira zamera, iz zamere pa želja, da bi se razlika nekako izničila. Ker človek ne more vedno povzdigniti sebe, začne zmanjševati vrednost drugega. Ni vsaka razlika že rana. Razlikovanje je naravno. Brez njega sploh ne bi mogli zaznavati sveta. Vidimo, da je nekdo hitrejši, lepši, bolj zgovoren, bolj uspešen, bolj sproščen, bolj izobražen. Tudi v socialnem svetu je zaznavanje razlik neizogibno. Človek vidi, kdo ima več vpliva, kdo je bolj sprejet, kdo lažje pritegne pozornost, kdo ima več moči. Toda razlika sama po sebi še ne povzroči psihološke bolečine. Bolečina se začne takrat, ko se razlika prevede v notranjo sodbo. Ko drugi s tem, da je tak, kot je, v meni prebudi občutek, da jaz nisem dovolj. V tem smislu zlobe ne rodi razlika. Rodi jo nesprejeta razlika, ki jo jaz doživim kot osebno ogroženost.
Pogojeni um in potreba po merjenju
Človekov um je po naravi narejen tako, da razlikuje. Vidi razlike, razvršča, presoja, povezuje. To samo po sebi še ni problem. Problem nastane, ko se iz čiste zaznave razvije psihološko merjenje. Ko razlika ne ostane več informacija, ampak postane podlaga za vprašanje: Ali sem dovolj? Ali sem manj? Ali sem več? To je že delo pogojenega uma. Pogojeni um ne živi neposredno, ampak prek oznak, hierarhij, primerjav in pomenov. V trenutkih resnične prisotnosti se ta mehanizem umiri. Razlika je še vedno vidna, a ni več obtežena z zgodbo. Ni več takojšnje notranje hierarhije. Prisotnost razlik ne izbriše, izbriše pa tisti del jaza, ki iz razlik nenehno sodi o sebi. V tem je nekaj zelo pomembnega: človek ne trpi nujno zaradi razlik, ampak zaradi pomena, ki ga splete iz njih. Prav zato je zloba tako tesno povezana s pogojenim jazom. Ne z golim opazovanjem, ampak z jazom, ki se neprestano meri. Ki sebe doživlja relativno, skozi druge. Ki težko prenese, da je nekdo drug lepši, svobodnejši, bolj ljubljen, bolj miren ali bolj uspešen, ne da bi to avtomatično razumel kot izgubo zase.
Ko primerjanje postane sram
Psihološko gledano se zloba začne tam, kjer primerjanje ne ostane pri razliki, ampak se spremeni v občutek osebne ogroženosti. Drugi ni več le nekdo, ki ima nekaj drugega, ampak nekdo, ob katerem se v meni prebudi občutek, da sem manj. Manj vreden, manj pomemben, manj viden, manj ljubljen. Ta občutek sam po sebi še ni zloba. Je pa boleč. In prav zato človek pogosto ne ostane pri njem. Ne prenese ga v njegovi goli obliki, zato ga začne predelovati v nekaj bolj aktivnega: v škodoželjnost, prezir, posmeh, željo po ponižanju. Kar je bilo najprej notranja bolečina, postane zunanje dejanje. V tem smislu je zloba pogosto obramba pred sramom. Sram je eden najtežjih občutkov, ker ne boli le kot izguba, ampak kot udarec v lastno vrednost. Tuja sreča zbode njegovo prikrajšanost. Tuja celovitost zbode njegovo notranjo razpokanost. Ko tega ne more prepoznati kot lastne bolečine, začne verjeti, da je problem v drugem. In od tod je le še korak do potrebe, da mora biti drugi zmanjšan.
Sladkost padca drugega
Tu se dotaknemo enega najbolj neprijetnih vidikov človeške psihe: v zlobi je pogosto tudi nekaj sladkega. Ne sladkega v moralnem smislu, ampak v psihološkem. Ko drugi pade, ko je osramočen, ko mu spodleti, ko izgubi del svojega sijaja, se človek, ki je bil ob njem notranje napet, za hip olajša. Ne zato, ker bi s tem zares kaj pridobil, ampak zato, ker je razlika, ki ga je bolela, za trenutek manjša. Ker olajšanje ne traja, mora človek znova iskati trenutke, v katerih bo drugega zmanjšal, razvrednotil, osmešil ali vsaj v sebi simbolno znižal. Tako lahko zloba postane navada notranjega uravnavanja. Kdor ne zna nositi lastne prikrajšanosti, lahko začne iz tujih padcev delati svojo skrito tolažbo.
Zloben jezik nezlobnih ljudi
Zloba je tako prisotna v človeškem svetu, da njen jezik uporabljajo tudi ljudje, ki niso zares zlobni. Privoščljiv komentar, zajedljiv pripis, oster posmeh, občutek, da je nekdo "dobil, kar si zasluži" – vse to so oblike jezika, ki nosijo sled zlobe, ne da bi vedno izhajale iz polne želje po škodovanju. Nezlobni ljudje pogosto uporabljajo zloben jezik kot ventil. Z njim sprostijo napetost, ne da bi zares hoteli drugemu uničiti življenje. Včasih ga uporabljajo kot obliko moralnega razvrščanja sveta: ko imajo občutek, da se je z nekom zgodilo nekaj "pravičnega", začutijo zadovoljstvo, ki je mešanica kaznovalne domišljije in olajšanja. Veliko ljudi je večinoma dobrih, a imajo v jeziku drobne oblike zlobe, ki jih uporabljajo za uravnavanje lastne napetosti, zavisti, užaljenosti ali občutka nemoči.
Najgloblje nasprotje zlobe
Najzrelejše nasprotje zlobe je ne le prijaznost. Še globlje od prijaznosti je nekaj drugega: sposobnost, da človek prenese tuje dobro, ne da bi se ob njem sesul. Da lahko vidi drugega v njegovi lepoti, moči, uspehu, sreči, sprejetosti ali svobodi, ne da bi to avtomatično razumel kot sodbo o sebi. Kdor tega ne zmore, bo v svetu neprestano ogrožen. Morda je zato najgloblje delo na sebi prav v tem, da se človek uči videti razliko brez notranje hierarhije: ti si tak, jaz sem drugačen; ti si v nečem močnejši, jaz v nečem šibkejši. In da to še ne postane razlog za sram, zamero ali potrebo po zmanjšanju drugega.
Ko človek razvije sposobnost prenašanja tujega dobrega
Sposobnost prenašanja tujega dobrega se ne pojavi kot odločitev, ampak kot posledica notranjega premika. Človek začne opažati, da ga ne ogroža tuja lepota, moč ali uspeh, ampak zgodba, ki jo njegov um pripne na to razliko. Ko se ta zgodba razrahlja, se razlika lahko vrne v svojo prvotno obliko: v golo dejstvo, ne v hierarhijo. V tem se začne nekaj novega – ne izbris razlik, ampak izbris njihove psihološke teže. Prvi premik se zgodi v trenutku, ko človek prepozna, da se je v njem vklopilo primerjanje. To je notranji trzljaj, skoraj neopazen, a zelo zgovoren: telo se rahlo napne, misel se skrči, v notranjosti se pojavi občutek, da je nekaj narobe z njim. Če ta trenutek opazi, ga lahko zadrži, preden se spremeni v sram ali v potrebo po zmanjšanju drugega. Razlika ostane vidna, a ne postane več rana. Človek se uči ločevati med dejstvom in pomenom: med "on je tak" in "to nekaj pove o meni". Sčasoma se razvije nova vrsta notranje tolerance – sposobnost, da človek ostane v stiku s seboj tudi takrat, ko je ob nekom, ki je v nečem močnejši, bolj svoboden ali bolj sprejet. To ni pasivna potrpežljivost, ampak aktivna prisotnost. Človek se ne umika vase, ne napada navzven, temveč ostane odprt. Drugega vidi v njegovi polnosti, ne da bi se ob tem moral skrčiti. "Ti si tak. Jaz sem drugačen. In to je v redu."
Ko razlika ne postane rana, tudi zloba izgubi svoj glavni vir. Ostane lahko bolečina, ostane lahko zavist, ostane lahko občutek prikrajšanosti, toda ne več tista temna potreba, da bi drugi izgubil del svoje svetlobe samo zato, da bi bila moja senca manj boleča. Prav tam se začne nekaj bolj zrelega od morale: notranja svoboda od nenehnega merjenja. Morda je prav to eden redkih načinov, da človek ne postane ujetnik tistega najbolj temačnega v sebi.
