Borut Planinšič
To nedeljo se v Torinu spet zbere moška teniška smetana. Čas je za zaključni turnir sezone, ki bo prvaka dal prihodnjo nedeljo, 22. novembra. Šesta zaporedna izvedba turnirja v tem italijanskem mestu bo. Prvenstva najboljše osmerice sveta, ki je od svojega začetka v letu 1970 šlo skozi burno zgodovino in čez številna prizorišča, spreminjalo imena, da že od leta 1990 ni več dobri stari masters, kot smo ga nekoč poznali. Zdaj je finale ATP, naziv masters je rezerviran za serijo devetih najbogatejših turnirjev sezone, odštevši štiri grand slame, seveda.
Za kar 15,75 milijona dolarjev se bodo udarili na tako imenovanem petem grand slamu s stalno posebnostjo, začetnim bojem v dveh skupinah, da en poraz nič kaj teniško še ne pomeni konca. Kdo je zraven? Nemec Alexander Zverev, čisto nič kriv, da je prvi tenisač sveta. Finale ATP je osvojil že dvakrat, v letih 2018 in 2021. Španec Carlos Alcaraz, bivša številka ena, prihaja v pravi formi. Rus Danil Medvedjev je prvak iz leta 2020. Ben Shelton, Američan, bo skušal postati prvi levičar z naslovom po Johnu McEnroeju iz leta 1984. Četverica bo debitantov: domači adut bo Flavio Cobolli, Arthur Fils bo prvi Francoz na zaključnem turnirju po celem desetletju, Američan Frances Tiafoe si je krstni nastop zagotovil v finišu sezone, Rafael Jodar, špansko presenečenje, se je na turnir uvrstil zadnji. Za nekaj nostalgije bodo igralci razdeljeni v skupini, poimenovani po Johnu McEnroeju in Ivanu Lendlu.
Kdo manjka? Nekdanja stalnica Novak Đoković. Tretjič zapored ne bo zraven srbskega rekorderja s sedmimi naslovi, prvim pred davnimi osemnajstimi leti, zadnjim pred tremi leti. Predlani je odpovedal zaradi poškodbe, lani prav tako, tokrat se prvič po letu 2005 na finale sploh ni uvrstil. In pogrešali bomo seveda Jannika Sinnerja, ki bo domači Torino izpustil zaradi dolgotrajne poškodbe kolena in tako ne bo branil trofej iz let 2024 in 2025. Kot prvi igralec na svetu si je nastop zagotovil že julija, potem pa se poškodoval med pohodom v Wimbledonu.
Pogled v zgodovino: čudni teniški časi
Da bo manjkal domači matador, ni nič v primerjavi s pretresi na enem najbolj norih mastersov v zgodovini. Tistim pred točno petdesetimi leti. V Houstonu so se tenisači leta 1976 srečali še zadnjič, preden so za trinajst let odšli v kultni newyorški Madison Square Garden, ki je dal nepozabne spopade med Björnom Borgom, Johnom McEnroejem, Jimmyjem Connorsom in Ivanom Lendlom. Zadnjo houstonsko izvedbo so z odpovedjo osiromašili trije največji asi tistega časa: Jimmy Connors, Björn Borg in Ilie Nastase. Connors se je odločil za počitek in priprave za novo sezono. Borg se na turnir sploh ni uvrstil, kar je bila povsem njegova odločitev. Med sezono je namerno izpustil več manjših turnirjev takratne serije grand prix, da bi se izognil preobremenjenosti, zato ni zbral dovolj točk za nastop med najboljšimi osmimi. Nastase je ravnal podobno: zaradi igranja donosnejših ekshibicijskih dvobojev izven uradne serije turnirjev ni zbral zadostnega števila točk za masters. Čudni časi.
Odsotnost najboljših treh na svetu je v Houstonu razkrila globok razkol v tedanjem poklicnem tenisu. Igralci so bili razpeti med uradno serijo turnirjev za veliko nagrado, konkurenčno serijo svetovnega teniškega prvenstva in donosnimi zasebnimi ekshibicijami, kar se danes zdi nepojmljivo. Pravi razlog, da Američana, Šveda in Romuna ni bilo v Teksas, je tako bil – denar. Velika trojka je menila, da nagrade na uradnem zaključnem turnirju – nagradni sklad je leta 1976 znašal 130 tisoč dolarjev, kar bi preračunano v današnjo vrednost zneslo vsega 770 tisočakov – niso bile dovolj visoke glede na napore, ki jih je terjala celotna sezona.
Po mnenje k filmskemu Spartaku
Pa tudi to še ni bilo tisto najbolj noro, kar se je zgodilo pred petdesetimi leti. Najbolj bizaren dogodek so v Houstonu prihranili za konec. Finale je ponudil incident, kakršnega v tenisu ni bilo ne prej ne nikoli pozneje. Zakuhali so ga sloviti hollywoodski igralec, njegova soproga in nenavadna presoja televizijcev. Prinesel je enega največjih zasukov v teniški zgodovini.
Osiromašeni turnir sta 12. decembra 1976 sklenila fanta, ki sicer finala ne bi dosegla. Španec Manuel Orantes, ki je leto prej na US Opnu v New Yorku sicer že uprizoril enega največjih povratkov. In Poljak Wojciech Fibak, ki je na svetovni lestvici v vsega dveh letih napredoval s 310. mesta med najboljšo deseterico in v polfinalu Houstona v maratonskem dvoboju premagal argentinsko legendo Guillerma Vilasa z 8:6 v petem nizu.
Finale je bil popolna prevlada Poljaka. Vodil je z 2:1 v nizih, tretjega dobil celo s tako imenovano kravato, s 6:0, in v četrtem nizu po odvzemu servisa povedel že s 4:1. Dvoboj se je zdel odločen, samo še dve igri je potreboval vroči Fibak in gledalci v dvorani so začeli izgubljati zanimanje za dogodke na igrišču. Potem pa se je zgodilo ...
Med običajno minuto odmora, ko igralca zamenjata strani igrišča, je televizijski komentator Vic Braden, tudi pionir športne psihologije v tenisu, pristopil do Kirka Douglasa in njegove žene Anne Buydens, ki sta sedela v VIP-loži tik za klopema igralcev. Kirk Douglas je bil na vrhuncu slave in bogatije, čeprav je od zgodovinskega spektakla Spartak, v katerem je igral glavno vlogo, tedaj minilo že šestnajst let. Odkupil je filmske pravice za roman Let nad kukavičjim gnezdom in jih prepustil sinu Michaelu, ki je leta 1975, leto pred nenavadnim teniškim finalom v Houstonu, kot producent filma osvojil pet oskarjev. Komentator je Kirka Douglasa povprašal za mnenje o razpletu finala.
Palec gor ženi Kirka Douglasa
Ta je pohvalil oba igralca, češ da sta športna kavalirja, in Fibaka napovedal kot zmagovalca, misleč, da je dvoboj že odločen. Nato pa je mikrofon prevzela njegova žena in glasno dejala, da puške ne gre vreči v koruzo, da je leto prej videla Orantesov preobrat na odprtem prvenstvu ZDA in da Španca nikoli ne smeš odpisati. Govorila je o odprtem prvenstvu ZDA '75, ko je Orantes v polfinalu proti Vilasu zaostajal z 1:2 v nizih in z 0:5 v četrtem nizu, ubranil pet zaključnih žogic, dvoboj dobil, se v hotel vrnil šele ob dveh zjutraj, reševal poplavljeno kopalnico in še isti dan v finalu odpihnil velikega favorita Connorsa, kar je bil njegov edini osvojeni grand slam v karieri.
Nesoglasje zakonskega para, okej, kaj je tu nenavadnega? Hja, intervjuja niso predvajali le po televiziji gledalcem širom po svetu. V želji po šovbiznisu je šel v živo po dvoranskem ozvočenju in na oba velika zaslona v dvorani. Videlo in slišalo ga je vseh 13.500 gledalcev in oba igralca na klopi.
Za Ameriko super live moment, ni ga boljšega. Besede optimistične gospe so v dvorani sprožile val navdušenja in glasen aplavz. Toda dotlej suverenega Fibaka je nenadni preobrat razpoloženja med gledalci psihološko zlomil. Orantesu pa dal nezemeljsko voljo za zgodovinski zasuk. Obrnil se je k Anne Buydens in ji v znak zahvale dvignil palec. V podaljšani igri je dobil četrti niz, v petem pa povsem nadigral Poljaka s 6:1 in osvojil naslov.
Kako se je potolažil zlomljeni Poljak
Manuel Orantes je v šali dejal, da bi moral polovico denarne nagrade dati ženi Kirka Douglasa. Z njima je po tej prigodi razvil pristno prijateljstvo. Španec, ki danes šteje 77 let – Kirk Douglas je umrl pred šestimi leti, njegova žena leto pozneje –, je doma nacionalna športna legenda. Po karieri je v Barceloni ustanovil teniško šolo, kjer še danes v zrelih letih aktivno sodeluje pri treniranju otrok. Njegov vzpon iz revščine je za Špance neizčrpen vir teniških in življenjskih zgodb.
Poraženi Wojciech Fibak po zanj tako bolečem finalu pred petdesetimi leti ni bil jezen ne na Douglasa ne na Buydensovo ali na Orantesa. Kritiziral je ameriške televizijske producente in organizatorje turnirja. Ter priznal, da ga je intervju iztiril. Opomnik o Orantesovi nepopustljivost je zanj postal preveliko breme, ko se je spomnil, da finale v živo spremlja vsa Poljska. Ironično je pripomnil, da je intervju med odmorom zagotovo odlična zamisel za televizijsko občinstvo, za akterja na teniškem igrišču pa precej manj. In res so zaradi tega absurdnega dogodka pozneje v tenisu prepovedali predvajanje intervjujev z znanimi osebnostmi na prizorišču dvobojev.
Si je pa po koncu teniške kariere Poljak, ki ima 74 let, zgradil izjemno uspešno drugo kariero mednarodnega zbiratelja umetnin, poslovneža, nepremičninskega vlagatelja. Kljub poslovnim obveznostim pa je ostal tesno povezan s tenisom. Bil je svetovalec največjim teniškim šampionom: Ivanu Lendlu, Borisu Beckerju in, da, tudi Novaku Đokoviću. Zaradi šarma, bogastva in umetniške žilice se je gibal v visokih krogih v Monaku in Ameriki, kjer se je družil z Mickom Jaggerjem. Hja, šovbiznis mu je le nekaj vrnil po tem, ko mu je uničil finale pred petdesetimi leti.
