Iglavci ali storžnjaki (Pynophita) so po celem svetu razširjene golosemenke (Gymnospermae), ki so prevladujoče v hladnih in suhih ekosistemih. Veljajo za prave žive drevesne fosile. Iglavci so z redkimi izjemami vsi zimzeleni - med temi izjemami je macesen. Navadni macesen je edini iglavec, ki pozimi odvrže iglice. Iglice imajo isto vlogo kot listi pri listavcih. Bistvene so za fotosintezo, prestrezanje svetlobe, tvorbo kisika, filtriranje zraka, kot organsko gnojilo itd. Macesen je zaradi kljubovanja strelam, mrazu in vetru znan tudi kot "viharnik visokogorja".
Najdemo ga v gorskih območjih Evrope, Azije, Severne Amerike, Kanade. V Sloveniji uspeva med 200 in 2400 metri nadmorske višine. Najraje je v družbi bukve in smreke. Samoniklo je prisoten v Karavankah (najvišja točka Stol, 2236 m), Julijskih Alpah (najvišja točka Triglav, 2864 m), Kamniško-Savinjskih Alpah (najvišja točka Grintovec, 2558 m) in Pohorju (najvišja točka Črni vrh, 1543 m). V optimalnih pogojih lahko dočaka tudi 500 let in več. Najstarejši macesen v Sloveniji, ki velja tudi za eno najstarejših dreves pri nas, raste v dolini Male Pišnice pri Kranjski Gori, star je med 1000 in 1300 leti.
Navadni ali evropski macesen (Larix decidua) je hitrorastoče drevo iz družine borovk (Pinaceae). V angleško govorečih deželah je znan pod imenom Larch Tree, European Larch, v nemško govorečih deželah pa kot Lärche, Europäiche Lärche. Znanih je več vrst macesna in njegovih kultivarjev: japonski macesen ali karamatsu (Larix kaempferi in njegova kultivarja Blue Dwarf, Stiff Weeper), sibirski ali ruski macesen (Larix sibirica), kanadski macesen (Larix laricina). Je priljubljena drevesna vrsta za umetnost oblikovanja miniaturnih dreves v lončkih - bonsajev.
Je svetloljubno drevo, ki dobro prenaša mraz in veter. Najbolje uspeva v globokih, vlažnih in rodovitnih tleh. Močan koreninski sistem tvori glavna močna korenina, ki raste navpično navzdol in ima razvejane stranske korenine. Macesen lahko zraste do 45 metrov visoko. Ima presvetljeno krošnjo in premer debla do 1,5 metra. Dolgo in ravno deblo ima jajčasto-stožčasto obliko krošnje. Sivkasto lubje je v mladosti gladko, s staranjem pa postane vzdolžno razbrazdano. Lubje doseže debelino do štiri centimetre. Veje izraščajo ravno ali rahlo povešene. Zaradi zasenčenja zgornjih vej rad odvrže spodnje. Svetlo zelene iglice macesna, ki imajo na koncu dva smolna kanala, so zelo tanke in zrastejo v snopih do 65 iglic. Preden jeseni odpadejo, se obarvajo v zlato in rjavo barvo. Macesen je enodomna in vetrocvetna drevesna vrsta. Ima manj opazne cvetove, ki cvetijo v aprilu. Med 4 in 8 centimetri dolgi stožčasti storži dozorijo oktobra in na vejah ostanejo več let.
Macesen sicer ni umeščen v tradicionalni keltski drevesni horoskop, kar pa nikakor ne zmanjšuje njegovega simbolnega pomen. Znana je povezava macesna in ognja. Macesen je povezan tudi s skrivnostmi kresne noči ob poletnem solsticiju. Na Koroškem so fantje v kresnem času valili goreča kolesa iz macesnovih debel, dekleta pa so metala rožne vence na vrhove dreves. Ob tem so prepevale sledeči verz: "Prva kresna vrh macesna, tam bo moja sreča resna." Vse to z namenom, da soncu ne poide moč in da ne ugasne ter da prinese srečo prosilcem. Kresne rastline naj bi odganjanje zle sile in privabljale dobre. Med magične kresne rastline spadajo tudi marjetice, ivanjščice, praprot, šentjanževka, orlica, bezeg, divji pelin, kamilica.
V gradbeni lesni stroki je macesen eden najbolj cenjenih iglavcev. Njegov les ima rumenkasto beljavo in rdečerjavo črnjavo z izrazito vidnimi letnimi obroči. Macesnov les je naravno odporen na vlago, gnitje in škodljivce ter zato primeren za notranjo in zunanjo uporabo. Z gostoto 590-650 kg/m³ spada v kategorijo srednje trdega do trdega lesa. Zaradi dolge življenjske dobe - brez potrebe po kemični zaščiti - je bil macesnov les uporabljen tudi pri gradnji 1043 metrov sprehajalne poti na Poti med krošnjami Pohorja na Rogli. Ta je uradno otvoritev dočakala konec leta 2019.
Macesen spada med drevesne vrste, ki gostijo različne vrste lubnih uši. Te izločajo mano in s tem privlačijo medonosne čebele. Mana ali medena rosa je del gozdne paše čebel, surovina mane je drevesni sok. Tok drevesnega soka po sitastih cevkah je najintenzivnejši v pomladnem času, ko se temperature višajo in s tem spodbudijo pretok hranil iz korenin v zgornji del drevesa. Lubne uši in kaparji zabodejo kljunec v lubje. Zaradi pritiska (turgorja) drevesni sok sam priteče do ust žuželk. Te nato na zadku izločijo sladko lepljivo snov - mano. To naberejo pašne čebele v svoj želodček in jo v panju obdelajo, zgostijo, primešajo izločke. Poln čebelji medni želodček tehta med 40 in 70 miligrami in predstavlja 90 odstotkov mase čebele. Na lestvici medovitosti zaseda ta redka vrsta medu 4. mesto. Gre za gozdni med maninega izvora, ki je temnejše barve, ker vsebuje več mineralnih snovi kakor cvetlični med. Macesnov med je bogatega vonja in okusa po karameli, smoli, zeliščih, melasi. Rahlo kristalizira.
- Avtor prispevka Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
