Medovita drevesa: Hrast dob

V slednjo kategorijo spada tudi hrastov med. Listine uši, kapar in medeči škržat se hranijo s floemskimi sokovi dreves. V njihovem prebavnem traktu se pretvorijo. Preostanek izbrizgajo na zadku kot lepljive kapljice.

Medeno roso ali mano najdejo tudi na hrastovih listih, kjer je v obliki lepljivih kapljic. Zgodnje spomladansko cvetenje hrasta daje čebelam prvo pašo, kasneje pa žuželke z medeno roso dopolnjujejo čebeljo pašo. Pašna čebela posrka lepljive kapljice in jih v želodčku prenese v panj, kjer jih preda panjskim čebelam, ki dokončajo zorjenje medu. V svetu je znanih več kot 300 vrst medu. Razlikuje se po senzoričnih in mikroskopskih lastnostih. Slovenski pravilnik o medu določa pogoje in merila za kakovost medu v skladu z evropsko zakonodajo. Vsaka država članica EU mora imeti usklajeno nacionalno zakonodajo s primarno in sekundarno zakonodajo EU. Pravilnik o medu opredeljuje med kot naravno sladko snov, ki jo izdelajo čebele Apis mellifera iz nektarja cvetov ali izločkiv delov rastlin ali izločkov žuželk, ki sesajo rastlinski sok na živih delih rastlin, ki jih čebele zberejo, predelajo z določenimi lastnimi snovmi, shranijo, posušijo in pustijo dozoreti v satju. Satje ali satnik so šesterokotne celice, ki so na eni strani zaprte in imajo funkcijo gnezda za čebelje ličinke ter shrambe za med in pelod. Hrastov med ima lastnosti gozdnega medu. Je temnejše barve, vlečljiv, ni preveč sladek, z aromo po orehih, rjavem trsnem sladkorju in rahlo kristalizira. Med, ki vsebuje več fruktoze, kristalizira počasneje.

V svetu je znanih več kot 600 vrst hrasta. V slovenskih gozdovih je najbolj razširjenih šest vrst: dob (Quercus robur), cer (Quercus cerris), graden (Quercus petrea), puhasti hrast (Quercus pubescens), črnika (Quercus ilex) in oplutnik (Quercus crenata). Kras je bil nekoč bogato gozdnato področje s hrasti. Ta dragocen les s tega področja so posekali in uporabili kot pilote za temelje pri gradnji Benetk.

V skupni slovenski lesni zalogi je danes osem odstotkov hrasta. Kot hrastov gozd je v Sloveniji ohranjen zlasti starodavni Krakovski gozd pri Kostanjevici. Največji slovenski nižinski gozd in mokrišče obsega 2400 hektarjev, v katerem je hrast dob najbolj pogosta drevesna vrsta. V Španiji, na Portugalskem, Korziki in v Grčiji je zelo razširjena vrsta hrasta - hrast plutovec (Quercus suber). Vsakih devet let, ko se rdečkasto lubje odebeli do deset centimetrov, ga skrbno oluščijo. Hrast plutovec, ki dočaka 400 let, lahko da okoli 200 kilogramov plute. Najkvalitetnejša pluta se uporablja za izdelavo zamaškov.

Stebrasti dob (Quercus robur 'fastigiata') zelo dobro prenaša urbane razmere, zlasti zimsko soljenje cest in pločnikov. Kot okrasno drevo je pogost v parkih, drevoredih in vrtovih. Več deset dreves tega hrastovega kultivarja najdemo na Slomškovem trgu v Mariboru. Stebrasti dob doseže 20 metrov višine.

Dob (Quercus robur) je listopadno drevo iz družine bukovk. V Rusiji in na Balkanu znan tudi kot hrast 'lužnjak'. Najbolje uspeva na bogatih vlažnih tleh ter sončnih in polsenčnih legah. Ima globok in dobro razvit koreninski sistem. Dob zraste do 40 metrov višine in doseže do tri metre premera debla. Ima nepravilno, močno razvejano krošnjo, ki daje potrebno naravno senco v poletnih mesecih. Mlado drevo ima gladko sivo lubje, z leti pa lubje vzdolžno in prečno razpoka. Zeleni pernato krpati listi imajo kratke peclje. Do zime listi porjavijo in odpadejo. V mesecu maju zacvetijo manjši rumeno-zeleni cvetovi. Plodovi hrasta doba, želodi, dozorijo jeseni. Večina hrastov, ki rastejo v Sloveniji, ima užitne plodove. Najbolj primerne za ta namen ima črnika, sledijo dob, graden, cer in puhasti hrast. Želodi so polni ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob, taninov, vitaminov (A, E, B), mineralov (kalcij, magnezij, mangan, fosfor, kalij, železo) in antioksidantov. Želod je bil v preteklosti pogosta hrana za živino, zlasti za prašiče.

Na Slovenskem velja hrast za kralja med drevesi. Zaradi dolgoživosti velja hrast za simbol vzdržljivosti. Dočaka lahko od 500 do več tisoč let. Med 6000 naselji, kolikor jih je v Sloveniji, se jih v imenu precej navezuje prav na drevesno vrsto hrast: Dob pri Domžalah, Dob pri Mirni, Hrastje, Hrastovec, Dobrava idr.

Les hrasta je od nekdaj zaželen v gradbeništvu, parketarstvu, ladjedelništvu, mizarstvu, sodarstvu. Hrastovi sodi so pomemben del slovenske naravno-kulturne dediščine, ki je tesno povezana z vinarstvom. Zorenje, staranje vina v hrastovih sodih doda vinu značilne arome in tanine. Barikirano vino je tisto, ki je zorelo v hrastovem sodu s prostornino 225 litrov.

- Avtor prispevka Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.