Mali jesen (Fraxinus ornus) je listopadno drevo iz družine oljkovk (Oleaceae). V angleško govorečih deželah je znan pod imeni "ash tree", "common ash", v nemško govorečih ga poznajo kot "esche", "blumenesche", "gemeine esche", "geißbaum". Ta družina rastlin ima več kot 600 vrst.
Je svetloljubna in toploljubna drevesna vrsta, zato ji najbolj ustrezajo sončne in sušne lege. Ima močan in razvejen koreninski sistem. Zraste lahko kot drevo ali grm. V 25 letih doseže končno višino okoli 15 metrov, dočaka pa lahko do 250 let. Krošnja je široka in razvejena. Lubje malega jesena je olivne do rjavkaste barve, s starostjo pa posivi in razpoka. V lubju je snov fraksin, ki je v zdravilstvu znana kot pomoč snov pri težavah s prebavo. Ima kratkopecljate suličaste liste, ki so lahko dolgi do 40 centimetrov, odvisno od vrste. Robovi listov so nazobčani; na spodnji strani so svetlejše zelene barve in ob glavni žili dlakavi. Belkasti cvetovi so večinoma dvospolni, zbrani v dolga socvetja se pojavijo med aprilom in majem. Plodovi jesena so majhni oreščki s krilci, imenovani samara. Krilca na plodovih služijo čim večji razpršenosti in s tem tudi širitvi rastline.
Les jesena je težak in elastičen ter svetlo rumene do svetlo rjave barve. Je bele, včasih rumenkaste in rdečkaste barve. V stari Grčiji je bil pogosto uporabljena surovina za izdelavo nožnic za meče. Danes ga uporabljajo za izdelavo glasbil, kolesnih naper, pohištva in kijev za bejzbol. Z ekonomskega vidika je bolj zanimiv hitrorastoči veliki jesen, ki lahko zraste tudi do 40 metrov višine in se dobro čisti vej.
Po keltskem drevesnem koledarju je čas med 18. februarjem in 17. marcem obdobje jesena. V tem obdobju rojeni ljudje so sanjavi, z bujno domišljijo, komunikativni, rahlo muhasti, prijazni, empatični in nagnjeni k umetnosti. Obdobje jesena simbolizira obdobje ljubezni. Keltski svečeniki, druidi, so si iz lesa jesena izdelovali pohodne palice. Obdržalo se je verovanje, da v jesen pogosto udari strela. Velja za čarobno in posvečeno drevo.
Ta drevesna vrsta je pogosta zlasti v Sredozemlju. Najdemo jo v južni Turčiji, Siriji, Libanonu. Na Siciliji so znane plantaže jesena v krajih Castelbuono in Pollina. V slovenskih gozdovih rastejo zlasti mali jesen (Fraxinus ornus), veliki jesen (Fraxinus exscelsior) in poljski jesen (Fraxinus angustifolia). Kultivarje jesena najdemo v urbanih zasaditvah, med njimi na primer povešavi jesen (Fraxinus excelsior "Pendula"). Najdemo ga do 1200 metrov nadmorske višine. Zaradi dekorativnega značaja se je uveljavil kot parkovno (drevoredi) in vrtno drevo povsod po svetu. Primeren je za pogozdovanje degradiranih in opustošenih zemljišč.
Čeprav mali jesen ne velja za najbolj medovito drevo, veliko avtorjev navaja njegovo medovitost kot dobro. Ta drevesna vrsta je pomembna dopolnitev donosov mane (medene rose) in peloda (cvetnega prahu). Mana je sestavljena večinoma iz ogljikovih hidratov in vode. Med proizvajalci mane na malem jesenu izstopa jesenov ali manin škržat (Cicada orni). Jesenova cikada je pogosta zlasti v Istri, na Krasu in v Dalmaciji. Korenine in mlade jesenove veje na mestih njihovih vbodov še nekaj časa izločajo belkast sladek izcedek, ki vsebuje osvežujoč sladkorni alkohol kot naravno alternativo umetnim sladilom.
Med malega jesena ima podobne karakteristike kot gozdni med. Na pogled je rahlo moten, ima sladko-kislo uravnotežen okus in aromo po smoli, karameli, suhem sadju, oreščkih. Je vrsta medu, ki lahko kristalizira.
V svoji družini je edini, ki se oprašuje z žuželkami. S tem se mali jesen uvršča med entomofilne rastline ali žužkocvetke. Med opraševalci rastlin ob medonosnih čebelah poznamo še tako imenovane divje opraševalce, med katere spadajo tudi muhe trepetavke. V Sloveniji živi okoli 300 vrst trepetavk. Slovenija je dom tudi okoli 570 vrst divjih čebel, med katerimi so najbolj poznani čmrlji (Bombus). Za njih je značilno, da oprašujejo tudi ob slabem vremenu, ko medonosna čebela ni aktivna. V tej kategoriji so še čebele polžarice, ki domujejo v praznih polžjih hišicah, kukavičje čebele, ki svoja jajčeca odložijo v domovanja drugih sorodnih čebel, in mnogi drugi opraševalci. Najpomembnejše za opraševanje sadnega drevja so prav čebele, saj oprašijo do 80 odstotkov cvetov.
- Avtor prispevka Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
