O preobčutljivosti posameznikov na prisotnost peloda (cvetnega prahu) v zraku je bilo že veliko napisanega. Pelod dreves, trav in plevelov še naprej ostaja eden najpogostejših sprožilcev sezonskih alergij, ki se kažejo kot vnetje nosne sluznice (alergijski rinitis), vnetje očesne veznice (alergijski konjunktivitis), vnetje veznice in nosne sluznice (alergijski rinokonjunktivitis) ali vnetje dihalnih poti (alergijska astma). Cvetni prah ali pelod je nosilec moških spolnih celic, ki se tvori v prašnicah rastlin in služi spolnemu razmnoževanju rastlin. Zrnca cvetnega prahu imajo glede na rastlinsko vrsto različne oblike, barve in velikosti. Pelodno zrnce ima lahko na površini različno strukturo. Pri pelodnih zrncih medovitih rastlin je ta lahko progasta, mrežasta ali bodičasta. V kategorijo alergenih dreves, ki s svojim pelodom lahko povzroči zdravstvene težave, spada tudi glogovec (Crataegus). Njegovo latinsko ime izvira iz grških besed "kratos" (moč) in "akis" (oster, zaradi njegovih trnov).
Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin so vrste gloga umeščene v kategorijo Z. V tej kategoriji so zdravilne rastline, ki so namenjene za preprečevanje in zdravljenje bolezni in bolezenskih stanj. V ljudski medicini se glogovi pripravki uporabljajo zlasti pri težavah s srcem, za zniževanje krvnega tlaka in pomirite. V listih in cvetovih gloga so prisotni tanini, amini, flavonoidi in druge snovi. Glog je zanimiv tudi kot vir hrane, saj so užitni njegovi plodovi (marmelada, vino, liker), cvetovi in mlado listje (kot sestavni del raznih solat).
V Sloveniji samoniklo uspevajo tri vrste gloga: navadni glog (Crataegus laevigata), enovratni glog (Crataegus monogyna) in čašasti glog (Crataegus curvisepala). Znan je tudi pod imenom beli trn. Slednji se pojavlja le v grmasti obliki. V Evropi je znanih okoli 20 vrst gloga, pogosto rastejo so na obronkih gozdov. Najdemo jih tudi po Aziji, Severni Afriki in Severni Ameriki. Zaradi njihove hortikulturne privlačnosti, atraktivnih barv cvetov, plodov in jesenskega listja so vrste gloga in njihovi kultivarji priljubljeni povsod po svetu.
Glogi so večji grmi ali manjša drevesa iz družine rožnic (Rosaceae). V nemško govorečih deželah je poznan pod imeni Heckendorn, Weißdorn, Gemeiner Weisdorn itd. V angleško govorečih deželah je poznan pod imeni Whitethorn, May thorn, Hawthorn itd. Glede na vrsto dosežejo od pet do 15 metrov višine. Najbolj jim ustrezajo sončne in polsenčne lege ter težka apnenasta tla. Enovratni glog najdemo do 1500 metrov nadmorske višine, navadnega pa običajno na višini do 1000 metrov. Navadni glog ima razvejan in plitek koreninski sistem, enovratni glog pa ima globoke korenine.
Večina glogov ima trde izrastline, ki izraščajo direktno iz debla. Lubje je sivkaste barve in s starostjo rahlo razpoka. Glog ima razvejano dežnikasto krošnjo. Krpati listi so spiralno nameščeni in imajo pri nekaterih vrstah nazobčan zunanji rob. Na zgornji strani so živo zeleni, na spodnji strani lista pa sivo-zelene barve. Cveti od maja do junija. Cvetovi enovratnega in navadnega gloga so združeni v socvetja ter bele ali rožičaste barve. Navadni glog cveti pred enovratnim. Obe vrsti gloga imata majhne plodove, ki dozorijo jeseni in so živordeče ali oranžaste barve. Posamezna drevesa lahko dočakajo tudi 500 let. Dobro prenaša nizke temperature. Rdečkast les gloga je trd in zelo primeren kot surovina za izdelavo pohištva, sodov, glasbil itd.
Glogovo cvetje je odlična paša za čebele. Njihovi plodovi pa so v pozni jeseni in zgodnji zimi vir hrane za ptice. Glogov med je redka vrsta medu. Poznan je zlasti v Veliki Britaniji, kjer je še danes veliko razmejitvenih živih mej glogovca. Ima značilno jantarno barvo ter srednje sladek okus. Glogov med ima cvetno aromo, z zaznanim elementom karamele in citrusa ter oreškastim priokusom. Spada v kategorijo gostih medu, ki relativno hitro kristalizirajo. Glogov med je naravno pomirjevalo. Vsebuje aminokisline, encime in čebelji cvetni prah.
Glog ima svoje mesto tudi v keltskem drevesnem horoskopu. Ljudje, rojeni v obdobju med 13. majem in 9. junijem, so radovedni, strastni in polni življenja. Prav tako so zaščitniški, trmasti, starokopitni ter znajo postaviti meje zase in za druge.
V stari Grčiji je glog veljal za drevo sreče. Rimljani in Kelti so verjeli, da odganja nesrečo in zle duhove in so ga zato sadili ob svojih templjih in hišah. Glogove vejice niso - kot simbol sreče - smele manjkati v prvi poročni noči. V srednjem veku so vejico gloga pritrdili na hišo in na ta način odvračali udar strele. In če je verjeti irskemu piscu Bramu Stokerju, lahko z glogovim kolom uspešno uničiš vampirja. Tudi v krščanstvu ima glog posebno simboliko. Po eni od legend se je Bog prikazal Mojzesu na gori Horeb v obliki gorečega glogovega grma.
- Avtor prispevka Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
