Sonja Javornik
V vasi nas je sedem, zato se županu bolj izplača organizirati koncert Ace Lukasa za 15 tisoč evrov, kot asfaltirati cesto, ki pelje do našega Etno luks butičnega kompleksa, brez dlake na jeziku pove 30-letna Angela Trajkovska, ki se je z družino preselila iz Skopja v vas Crvulevo. Angela in njena starša so med redkimi Makedonci, ki verjamejo, da lahko vasi oživijo. Številke so namreč drastične - od zadnjega popisa prebivalstva se je v tujino izselilo 200.000 ljudi, kar polovica makedonskega prebivalstva pa živi v Skopju, kar pomeni, da so vasi zapuščene in propadajo. Tudi zato, ker država nanje pozablja, saj gradi ogromne projekte po Skopju, kjer je možnost korupcije večja kot pri manjših popravilih po vaseh.
Makedonska situacija ni rožnata, ampak lahko smo ponosni, da ima tudi Slovenija zasluge, da se stvari premikajo. Projekt Oživitev tradicije in ohranjanje narave – Razvoj agroekoturizma v Severni Makedoniji, ki ga, ob finančni pomoči veleposlaništva RS v Skopju in Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS, izvaja Kmetijski inštitut Univerze sv. Cirila in Metoda v Skopju (UKIM), je v letu in pol uspel povezati turistične ponudnike, jim dati kup konkretnih napotkov in pomoč, da bi agroturizem v prihodnosti zacvetel in tako omogočil življenje na vaseh tudi novim generacijam.
Severna Makedonija slovi po raznoliki kombinaciji naravnih lepot, starodavne zgodovine, odlične hrane, vina in gostoljubnosti. Za popotnike je zanimiva tudi zato, ker tam še vedno najdejo kraje, kjer življenje teče drugače kot v množično obiskanih turističnih destinacijah. To pa je ravno dobra osnova za agroturizem. Vsaka regija ima še posebnosti, ki se odražajo v načinu življenja, kmetijski pridelavi, lokalnih običajih in gastronomiji. Med prepoznavnimi lokalnimi izdelki so med, domači paradižnik, paprika, sveže sadje, različne vrste domačega sira ter tradicionalne pijače, kot sta vino in rakija, pa seveda tradicionalne jedi, kot so ajvar, domače pite, gjomleze in številne druge specialitete. Agroturizem bi torej lahko uspeval že doslej, če bi država poskrbela za potrebno infrastrukturo in drugo podporo. Tako pa podatki popisa prebivalstva iz leta 2021 pravijo, da je že 205 naselij popolnoma opuščenih, kar predstavlja 11,5 odstotka vseh 1781 naselij. V 218 naseljih živi le približno deset prebivalcev, medtem ko ima 684 podeželskih naselij manj kot 100 prebivalcev, kar je resno tveganje za nadaljnje izseljevanje in popolno depopulacijo.
Projekt Kmetijskega inštituta je torej nekakšna rešitev v zadnjem hipu, temelji pa na ideji, da lahko podeželska gospodinjstva s kmetijskimi dejavnostmi, tradicionalnimi izdelki, gastronomijo, znanjem in gostoljubnostjo ustvarijo privlačna turistična doživetja ter si tako zagotovijo dodatne vire prihodkov. Glavni cilj je izboljšanje življenjskih pogojev podeželskega prebivalstva, krepitev lokalnega gospodarstva in spodbujanje trajnostnega razvoja podeželja s povezovanjem kmetijstva, turizma, naravne in kulturne dediščine ter lokalne tradicije. Posebna pozornost je namenjena ekonomskemu opolnomočenju žensk in mladih, razvoju podeželskega podjetništva ter ohranjanju naravne in kulturne dediščine.
Projekt koordinira Marija Gjoseva Kovačević, raziskovalna sodelavka na Kmetijskem inštitutu, ki pravi, da agroturizem povezuje kmetijstvo in turizem. "Naš glavni cilj je podpreti manjša kmetijska gospodarstva, ki pridelujejo hrano, vendar na trgu niso konkurenčna, saj imajo visoke stroške. Številni kmetje imajo le dva ali tri hektarje zemlje, zato na velikih trgih težko konkurirajo. Ne morejo izvažati, stroški pridelave pa so visoki. Turizem na kmetijah jim lahko zagotovi dodatno dejavnost in prihodek ter izboljša življenjski standard. V okviru projekta smo najprej izvedli kartiranje in evidentirali 80 podeželskih gospodinjstev. Nato smo organizirali usposabljanja, delavnice in druge aktivnosti za krepitev njihovih zmogljivosti. Pripravili smo priročnik, v katerem je predstavljeno vse od osnov do priprave poslovnega načrta in razvoja kakovostnih storitev. Izdelali smo študijo, v kateri smo analizirali turistične potenciale naše države: gastronomijo, zanimive lokacije, naravne danosti … Trenutno razvijamo še mobilno aplikacijo, v kateri želimo združiti vsa podeželska gospodinjstva, ki ponujajo dejavnosti s področja agroturizma in ekoturizma," našteva Marija, ki upa, da se bo projekt, ki bo trajal še do konca tega leta, nadaljeval. "Upamo, da ga bomo lahko podaljšali in da bomo imeli priložnost obiskati tudi podeželske kmetije v Sloveniji, saj vemo, da je agroturizem v Sloveniji precej bolj razvit, zlasti kar zadeva kakovost. Želimo si, da bi naši kmetje obiskali Slovenijo, pridobili nove izkušnje in na lastne oči videli, kako je tam organizirana ponudba ter kako lahko razvijajo kakovostne storitve na področju agroturizma in ekoturizma."
Največja skrb Marije in inštituta je glede mladih, ki se selijo v večja mesta in tujino. "Agroturizem vidimo kot eno od možnosti, da bi jih zadržali na podeželju in spodbudili njegov razvoj. Hkrati lahko pritegnemo mlade, ki se ne želijo ukvarjati izključno s kmetijsko pridelavo, zanimajo pa jih delo z gosti, fotografiranje, ustvarjanje objav in družbena omrežja … Agroturizem omogoča, da povežejo kmetijstvo s turizmom in sodobnimi načini komuniciranja. Sicer pa smo zainteresiranim svetovali, naj ne razmišljajo takoj o velikih naložbah, gradnji apartmajev in podobnem. Naj raje uporabijo vire, ki jih že imajo. Morda je dovolj, da uredijo dvorišče, da bo prijetno za goste, ter pokažejo svoje delo in način življenja. Velikih rezultatov namreč ni mogoče doseči čez noč. Bolje je razvijati ponudbo počasi, a kakovostno. Sicer pa dokler ne vidiš kraja, kjer ljudje živijo in delajo, njihovih kmetij in razmer, v katerih ustvarjajo, ne moreš zares razumeti, kaj potrebujejo. Nismo ostali za pisarniškimi mizami na inštitutu, ampak smo bili praktično vsak dan na terenu. V okviru projekta smo pripravili razpis, na katerega so se prijavile turistične kmetije. Potem smo ocenili, kdo potrebuje naložbo ter katere prijave so dovolj kakovostne. Ko smo videli, da je dobrih prijav več, kot jih lahko financiramo sami, smo se povezali še s švicarsko ambasado. Slovenski projekt je podprl več turističnih kmetij kot švicarski, vendar smo se trudili, da bi naložbe s skupnimi sredstvi povečali. Namesto da bi eni kmetiji namenili na primer 500 evrov, smo ji lahko skupaj zagotovili 1500 evrov. To niso velike vsote, vendar za manjše kmetije pomenijo veliko. Nekateri so kupili stole, drugi uredili letne kuhinje oziroma nadstreške, tretji popravili streho … Pogoj je bil, da sami prispevajo del sredstev ali opravijo določena dela. Tako smo želeli zagotoviti, da so kmetje resni in pripravljeni vlagati v svoj razvoj."
Medtem ko Ohrid in Skopje pozna skoraj vsak, saj so informacije o njuni turistični ponudbi lahko dostopne, je večji izziv promocija manj znanih krajev. Mnogi taki kraji so že priljubljeni med domačimi turisti, ki si želijo pobegniti pred mestno gnečo, poletno vročino in onesnaženjem, projekt Kmetijskega inštituta pa bo pomagal novico o novi ponudbi širiti še po svetu. Navsezadnje je globalizacija svet poenotila, tako da so destinacije, ki ponujajo nekaj drugačnega vse redkejše in zato bolj zanimive. Nekateri trdijo, da je vse, kar se dobrega naredi v Makedoniji, rezultat tuje pomoči. S tem se Marija do neke mere strinja, saj pravi, da je pomoč iz tujine dejansko pomembna. Slovensko veleposlaništvo ni edino, s katerim sodelujejo na inštitutu, so pa z njim sodelovali že v preteklosti, med drugim pri projektu čebelarstva. "Na Kmetijskem inštitutu smo dobili tipičen slovenski čebelnjak s panji, ki jih pri nas prej nismo uporabljali. V njem zdaj gojimo čebele, vendar ne slovenske, temveč makedonsko čebelo Apis mellifera macedonica. Tako imamo v slovenskem čebelnjaku makedonske čebele. Projekt nam je pomagal pridobiti dodatna sredstva občine Gazi Baba, s katerimi smo kupili še šest čebeljih družin in jih namestili v panje, značilne za Makedonijo. Slovenski panji so zanimivi, iz lesa in imajo številne predalčke ter vratca, naši pa so preprostejši in lažji za uporabo. Poleg tega smo na dvorišču inštituta posadili potomki najstarejše trte na svetu, znamenite mariborske modre kavčine. Dobili smo dve sadiki, kar nam je v čast. Posadili smo ju ob praznovanju tridesetletnice uspešnih diplomatskih odnosov med Slovenijo in Severno Makedonijo. Zraven raste še stanušina, avtohtona makedonska sorta vinske trte. V prihodnosti si želimo iz grozdja obeh sort pridelati vino, ki bi simboliziralo prijateljstvo med državama – nekakšno diplomatsko vino."
Težje ko je, večji je izziv
"Za vse se najde rešitev," je prepričana Julijana Stojanova, ki se je pred 45 leti po poroki priselila na moževo domačijo, kjer zdaj vodita malo družinsko vinsko klet Dedov Dvor. Njune pokušine vina so posebne, saj pripravita celo gostijo z domačimi specialitetami, ki poudarjajo tradicijo, saj je tudi pridelava njihovega vina še ročna.
"Zame je vedno največji izziv tisto, kar je težje. Pri vsakem delu moraš pustiti del sebe – vložiti trud, čustva, ljubezen in čas. Tudi če imaš izdelek že pripravljen, brez tega ne bo dosegel enake kakovosti. To vino je tako dobro tudi zato, ker sem vanj vložila del svojega časa in del naše ljubezni. Pravzaprav je v tem vinu del našega življenja," razloži ta karizmatična ženska, ki osvaja s pozitivno energijo. "Vedno se osredotočam na to, kar imam, in sem za to hvaležna."
Tudi ona je hvaležna našemu veleposlaništvu za pomoč, saj pravi, da se skromni, preprosti ljudje nikoli ne vsiljujejo in se ne postavljajo v ospredje, zato se jih pogosto spregleda: "Zato sem hvaležna slovenskemu veleposlaništvu, da je prepoznalo te majhne ljudi z velikimi srci in dobro dušo." Tudi njena vas že dolgo nazaduje. "A ne glede na to, kako je moja vas videti, jo imam rada. Toda vsi se moramo truditi, da bi prispevali. Vsi nosimo del odgovornosti za to, da je danes tako, kot je. Otrokom smo omogočili, da so odšli v tujino. Nekateri so se preselili v mesta, da bi delali v tovarnah, saj od kmetijstva ni bilo več mogoče živeti, kot bi si želeli. Zato želim pozvati vse, da razmislimo o svoji odgovornosti. Domoljub ni človek, ki ljubi oblast. Domoljub je človek, ki ljubi svojo državo! Želim si, da bi vsi živeli bolje. Vem, da idealnega sveta ne moremo ustvariti, toda vsakomur bi morali omogočiti vsaj normalne, dostojne življenjske razmere. Zavedam se, da sama ne morem veliko spremeniti. Tehnologija napreduje, vse postaja digitalno, imamo digitalna orodja in nove sisteme. Toda verjemite mi, človeštvo se mora ponastaviti. Mislim, da se bomo morali vrniti na nekdanje 'tovarniške nastavitve'."
Družinska vinska klet Kartal
Severna Makedonija ima klimo in zemljo, ki je kot nalašč za pridelavo vina. Tikveš je še vedno največje podjetje, vendar je v zadnjih desetletjih tudi vse več izjemnih manjših vinskih kleti. Med njimi je tudi vinska klet Kartal, ki jo najdemo na obrobju Skopja, vodita jo brata Jordan in Filip Kartal. Pravita, da je vranac še vedno najbolj pomembno vino pri njih, seveda pa je pri izbiri vina vse odvisno od osebnega okusa. Njihova kapaciteta je 200.000 litrov, čeprav običajno pridelajo okoli 80.000 litrov, kar je za ta družinski posel več kot dovolj. Ker niso del EU, imajo težave z izvozom, so pa njihova vina tako kakovostna, da pridejo na pokušino tudi tujci, še posebej iz destinacij, ki so s Skopjem povezane z direktnimi leti.
Vaško življenje v Umin Dolu
Vas zanima, kako je nekoč izgledalo življenje v makedonski vasi? Potem poiščite vasico Umin Dol v Kumanovem, samo pol ure vožnje stran od Skopja, saj tam Roza Trajkovski povezuje vaščane, da bi turistom predstavili življenje na vasi. Posebej je vredna pozornosti 116 let stara hiša, ki so jo pred sto leti po železnici za nove prebivalce pripeljali iz Like, kjer je že prej stala kakšno desetletje. Umin Dol je tako mala vas, da Roza pravi, da se vsi poznajo in so večinoma tudi v sorodstvenih odnosih. Njen bratranec je recimo na svojem posestvu uredil muzej, kjer ima na ogled stare gospodinjske pripomočke, pohištvo in oblačila.
"Lepo je živeti v tako majhni skupnosti, saj si med seboj pomagamo," pravi Roza, ki je bila pobudnica ideje, da vas odprejo turistom. "Ljudje so bili sprva skeptični, zato smo morali najprej pridobiti njihovo zaupanje, šele nato smo lahko začeli graditi zgodbo naprej. Ko so videli, da k nam prihajajo tuji gostje, predvsem zaradi promocije, ki smo jo izvajali, in da so nas prepoznali tudi organizatorji turističnih potovanj, so začeli verjeti v projekt. Zdaj se nam pridružujejo. Trenutno sodeluje deset družin, ki aktivno pomagajo, ženske na primer pri pripravi hrane. Turizem se jim zdi zanimiv, v njem pa vidijo priložnost za dodaten zaslužek. Ženske v vasi so sicer večinoma gospodinje, skrbijo za dom in se ukvarjajo s kmetijstvom. Moški pa delajo v sosednjih mestih, predvsem v večjih tovarnah. Projekt se je uradno začel leta 2022, vendar se mi je ideja porodila že približno deset let prej. To, o čemer sem nekoč sanjala, se počasi uresničuje. Morda gre nekoliko počasneje, kot sem si predstavljala, vendar smo na pravi poti."
Gastronomija prinaša denar
Stevče Donevski v svoji hiši v centru Kratovega ponuja nastanitev v dobro ohranjeni tradicionalni etno hiši Šančeva. Poleg tega pa omogoča turistom možnost, da se naučijo izdelovanja zeliščne soli po več stoletij starem družinskem receptu. To sol potem lahko gostje takoj poskusijo s svežim, toplom kruhom in drugimi gastronomskimi specialitetami. "Gastronomija prinaša turiste in denar," pravi Stevče, ki ima celo več tujih kot domačih gostov.
Presežek v vasi Strezovce
Ekoturizem Nevena v vasi Strezovce (Kumanovo) je vsekakor vredno vse pozornosti. Ne samo zaradi nastanitev (sicer imajo samo dva čudovito urejena bungalova za dve osebi, imate pa v bližini nekaj drugih možnosti, med drugim čudovite lesene hišice, ki jih oddajata zakonca Mladenovski), ampak predvsem zaradi fenomenalne restavracije, kjer boste uživali v vseh tradicionalnih specialitetah, ki jih pripravljajo iz lokalnih surovin.
Zoran Stojanović je z ženo Vesno pred petimi leti prišel iz Skopja, kjer je bil tudi že gostinec, tako da ima veliko izkušenj. Kljub temu pravi, da mu je projekt Kmetijskega inštituta zelo pomagal tudi z novim znanjem in širjenjem obzorij. "Projekt nam je pomagal tudi finančno. Veleposlaništvo je na primer prispevalo sredstva za stole, mi pa smo uredili otroški kotiček. Sodelovanje je odlično in z njim smo izjemno zadovoljni," pravi Zoran, ki ne dvomi v to, da bodo ti za zdaj nerazviti deli Severovzhodne Makedonije v prihodnosti turistično zelo zanimivi. "Razvoj je počasen, a ljudje postopoma prepoznavajo potencial teh krajev. Ko smo začeli, so bili mnogi skeptični. Spraševali so me, zakaj bi zapustil delo v mestu in se preselil sem, na podeželje. Toda če ustvariš dobro zgodbo in poskrbiš za dobro organizacijo, ni razloga za strah. Vsak lahko najde svoj prostor in za vsakogar se najdejo gostje. Če bi bilo tukaj deset turističnih kmetij, bi bilo to še toliko bolje. Približno 80 do 90 odstotkov izdelkov kupimo pri domačinih. Prav v tem je bistvo turistične kmetije: ne gre le za to, da ustvarjaš sam, ampak da spodbujaš tudi ljudi okoli sebe. Od lokalnih pridelovalcev kupujemo mleko, sir in druge izdelke, s tem pa jim omogočamo dodaten zaslužek in delo."
Zoran je sicer svojo eko kmetijo poimenoval Nevena po najstarejši vnukinji, po mlajšima Zorani in Dušani pa bungalova, ki ju oddaja. "Nevena se včasih pošali: 'Vidve imata svoji hišici, meni pa pripada vse to!'" v smehu pove Zoran, ki svoje vnukinje obožuje.
Domače dobrote etno restavracije
Vesna Petrova se je pred desetletji zaradi ljubezni iz mesta preselila v vas, kjer se je potem iz nič učila vsega, kar mora znati kmečka žena. Danes tudi tradicionalne specialitete tako dobro obvlada, da na svoji kmetiji s hčerko Mileno organizirata tudi tim bildinge in delavnice peke pit in drugih dobrot. Nekoč je bilo v vasi Lesnovo okoli 1000 prebivalcev, zdaj pa jih je samo še 15 in še ti so starejši, tako da Vesnina hči Milena nima nobenih vrstnikov. Odseljevanje je posledica tega, da v vasi in okolici ni primernega dela. V začetku 90-ih je večina tovarn s tekstilom namreč propadla, zato so ženske ostale brez službe. Vesna je zato začela z eko turizmom, kjer je svoje poslanstvo našla tudi Milena, ki pravi, da se ji zdi spoznavanje novih ljudi izjemno zanimivo. "Ko sem bila majhna, so me prijatelji spraševali: 'Kaj pa počneš v Lesnovu? Ti ni dolgčas?' A meni nikoli ni bilo dolgčas. Tukaj sem odraščala in zdaj tukaj delam s svojimi starši. Vedno imamo kaj početi. Če nismo na vrtu, imamo goste, sicer pa pripravljamo pite in banice, tradicionalno pecivo," našteva prikupna mladenka, ki ob obiskih turistov ponosno nosi narodno nošo, ki jo je podedovala po prababici.
Čebelarji po naključju
Marjan Arsov iz Pišice (Probištip) je danes izkušen čebelar, čeprav se je MAK čebelarstvo začelo po naključju. Njegov oče je sredi 80-ih zadrugi popravil traktor, zato je za nagrado dobil panj s čebelami. "Najprej sploh ni vedel, kaj bi s panjem, pa mu je mama rekla, naj ga kar vzame in tako se je začelo. Sprva bolj za hobi, danes pa zares, saj imam več kot 200 panjev na treh lokacijah," razlaga Marjan, ki izdeluje tudi druge izdelke iz čebeljih proizvodov. Sicer pa pravi, da je bila letošnja sezona za čebelarstvo grozljiva: "To je bil pravi genocid za nas!" Na srečo ima še nekaj zalog in upanje, da bo naslednje leto spet bolje.
Oblast je nanje pozabila
Angela Trajkovska, ki s staršema vodi Etno Luks kompleks v vasi Crvulevo, je kritična do lokalnih oblastnikov. "Prvo leto nam sploh niso odvažali smeti. Sami smo jih morali zbirati in odvažati. V vasi živi le šest ali sedem ljudi, zato za politike nismo zanimivi. V naš projekt smo vložili več kot milijon evrov, a še vedno imamo samo makadamsko cesto, ki smo jo uredili sami. K nam prihajajo kombiji, motoristi in obiskovalci z vsega sveta, vendar nam nihče noče asfaltirati ceste, ker tu ni dovolj volivcev. Po drugi strani za nastop pevca na vaški zabavi brez težav namenijo 15.000 evrov, ker tam pač so glasovi …" razloži zapleteno situacijo v državi, ki je znana po korupciji. "V ta posel se nismo podali z mislijo, da bomo povrnili denar in ustvarjali dobiček. Tukaj nihče ne dela zgolj zaradi denarja. Vložili smo vse, kar smo imeli, in še več. Prodali smo hišo, zaprli druge posle in tvegali vse, ne le denarja, temveč tudi čas in energijo. A zdaj tukaj živim že pet let in si pravzaprav ne predstavljam več življenja drugje. Želim si, da bi vas rasla in se razvijala. V bližini je vinska klet Kjel, pa še nekaj domačinov se ukvarja s podobnimi projekti. Verjamem, da lahko ustvarimo nekakšen skupni ekosistem, v katerem sodelujemo in se dopolnjujemo. Sama želim sprejemati goste v svojem domu, jim predstaviti našo tradicijo in kulinariko, kuhati skupaj z mamo ter jim pokazati, kako živimo. Ne razmišljam o tem, kdaj se mi bo naložba povrnila," razloži.
Angela se je v Crvulevo preselila iz Skopja. "Vedno pravim, da je ta kraj našel nas. Z okolico nismo bili povezani, saj smo bili prava mestna družina. Na vasi nismo imeli ne babice ne dedka, zato nisem poznala niti osnovnih opravil, kot je cepljenje drv. Najprej smo kupili zemljišče v sosednji vasi, ki je bilo približno štirikrat večje od tega, nato pa smo po naključju izvedeli, da se tukaj prodaja stara hiša. Vse okoli nje je bilo zaraščeno, skoraj neprehodno, a tu je tekla reka. Vas mi je bila všeč prav zaradi pristnosti. Ni novih fasad in sodobnih hiš, ljudi je malo, kraj pa ima posebno energijo, ki je ne znam povsem opisati. Začetki so bili težki, saj smo vse delali sami. Nismo imeli denarja za marketinško agencijo ali za več zaposlenih, zato nas je še danes zelo malo. Vse razvijamo postopoma, korak za korakom. Imeli pa smo srečo, saj so nas že od začetka obiskovali čudoviti ljudje. Glas o nas se je širil od ust do ust. Prvo leto in pol je bilo naporno, a smo vztrajali tudi s pomočjo številnih prijateljev. Zdaj, po dveh letih in pol, se že poznajo rezultati. Stvari se premikajo, organiziramo delavnice, poroke in manjša zasebna praznovanja. Ob vsem tem se še vedno učimo. Nihče od nas namreč prej ni imel izkušenj s takšnim poslom. Včasih se pošalim, da bi morali sem postaviti kamere in posneti resničnostni šov."
