(INTERVJU) Samuel Lucas: Bilo je ogromno garanja, potovanj in spanja po zares slabih hotelih s ščurki

Pred časom sem ga opazovala na zabavi v okviru nekega kongresa. Kot nekdanja glasbena urednica običajno zasedbe v živo poslušam in gledam, takrat pa sem se tudi zelo naplesala. Ker je njegova energija na odru izjemna. In ker ima izvrstno skupino, saj je že vse od začetkov vajen biti v družbi najboljših glasbenikov. Pred poletjem pa sem bila še na njegovi predstavitvi novih avtorskih skladb. In uživala, kot že dolgo ne. Čeprav sem med tistimi, ki se jim običajno vse tuje zdi bolje, so njegove funky pesmi prav po mojem okusu. Samuel Lucas je počasi, a zanesljivo gradil svojo kariero. Kalil se je v komerciali in se tam navadil točnosti, reda, vztrajnosti … Ampak danes ni le izjemen vokalist, pač pa tudi avtor, ki je našel svoj glas. Kar ni bilo enostavno, kot mi je povedal v pogovoru, ki sva ga imela v kampu v hrvaški Istri, kjer preživlja poletja. Med pogovorom je pozdravil natakarje in neke druge goste kampa, ki so ga hvalili, kako lepo je pel prejšnji večer. Nikoli se ne loči od kitare in vedno z veseljem kakšno zapoje, da je družba okoli njega zadovoljna. Ker to je njegovo poslanstvo - zabavati in napolniti ljudi z dobro energijo in izvrstno glasbo.

Kdaj ste oziroma so drugi opazili, da imate talent, posluh?

Od nekdaj sem mislil, da ga imam. Ko sem bil majhen, sem verjel, da sem zelo dober, ker so me hvalili. Vsi so rekli, da je neverjetno, da otrok pri šestih tako poje in igra kitaro.

Kje pa so vas slišali?

Najprej doma. Pri nas smo imeli vedno veliko gostov, saj so nas pogosto obiskovali sorodniki in prijatelji. Hiša je bila vedno polna in potem sem ob kitari nastopal.

Lejla od Vajte in polom

Torej ste nastopali že zelo zgodaj. Kakšen pa je bil vaš prvi pravi nastop?

Prvič sem nastopil v osnovni šoli. To je bilo v večnamenskem prostoru pred dvesto otroki – in jaz sem popolnoma zmrznil! Sošolci do takrat niso vedeli, da igram kitaro in pojem. V četrtem razredu je učiteljica za glasbo – ki ji je moja mama omenila, da doma igram – vprašala, ali bi prinesel kitaro in kaj zapel v razredu. Meni je bilo to zelo zanimivo. Čeprav nisem pel otroških pesmi. Moj oče je doma poslušal Jackson 5, Rolling Stones, Pink Floyd … in jaz sem to po svoje fonetično prepeval. Takrat sem se naučil neko pesem z Evrovizije – mislim, da je bila Lejla od Vajte. Učiteljici je bilo to tako všeč, da je predlagala, da bi nastopil v večnamenskem prostoru. Ko sem prišel na vrsto, sem se cel tresel. Nikoli prej nisem pel v mikrofon, niti nisem igral pred tako veliko skupino. Začel sem peti, zapel prvi verz, se ustavil in si rekel, da to ni bilo dobro. Obrnil sem se, zbežal v razred in se zaklenil. Nihče me ni mogel zvabiti ven, jaz pa sem jokal zaradi razočaranja. To je bil moj prvi nastop, ki ga ne bom nikoli pozabil, saj se takšna izkušnja močno vtisne v spomin ... V petem razredu sem že pridobil več samozavesti. V šoli v naravi sem na primer igral kitaro za učitelje v sobah, medtem ko so sošolci že spali. Od takrat naprej sem bil vedno s kitaro in vsi so me poznali po tem.

Ali to pomeni, da brez kitare sploh niste šli od doma?

V osnovni in srednji šoli res nisem šel nikamor brez nje. V srednji sem poleg težke torbe s knjigami dva kilometra do avtobusne postaje tovoril še kitaro. Igral sem v razredu, igral sem povsod.

Rekli ste, da se je vse začelo doma pred sorodniki. V Sloveniji radi pravimo, da se vsi poznamo, ampak kako je, ko nastopate pred najbližjimi?

Vsak sorodnik ali starš te bo pohvalil, tudi če nisi najboljši. Zato kot otrok težko veš, ali si v resnici dober. Danes je to pogost problem – starši izjemno podpirajo svoje otroke, kar je prav, vendar otrok zaradi samih pohval nima realne slike. Če potem nastopi kje drugje in mu rečejo, da nima pojma, lahko doživi hud šok ali pade v depresijo.

Sam svoj učitelj

No, ampak pri vas so pohvale odražale pravo stanje, kajne?

Sam sem bil prepričan, da sem dober, ko pa sem pri dvajsetih odšel v tujino, sem spoznal, da vendarle nisem še dovolj dober. Pridružil sem se enemu najbolj prodajanih bendov v Nemčiji, Avstriji, Švici in Italiji. Pevsko sem bil soliden, vendar je bila moja pevska tehnika povsem nerazvita. Glasbe nisem znal poslušati na pravilen način, da bi lahko analiziral, kako pevec drži ton ali uporablja vibrato. Ves čas sem pel z vibratom, kar ni bilo dobro. Nato sem se začel učiti tako, da sem poslušal izvajalce, kot je recimo Lionel Richie, in ponavljal verz za verzom. Takrat sem začel glasbo poslušati povsem drugače.

Torej niste imeli učitelja petja?

Ne, Samuel Lucas je bil sam svoj učitelj. Takrat tudi ni bilo youtuba, ampak le kasete in zgoščenke.

Zakaj se niste vpisali v glasbeno šolo?

Kot otrok sem si zelo želel v glasbeno šolo za kitaro. Dvakrat sta me starša odpeljala na vpis, pa so mi obakrat ponujali le trobento. Jaz pa sem želel igrati kitaro, vendar so bila tam vsa mesta zasedena. Tretjič nisem več poskušal. Vsega sem se naučil sam.

Niste se naučili samo petja, saj ste postali tudi multiinstrumentalist. Katere instrumente igrate?

Zares dobro igram kitaro in bas kitaro. Znam pa tudi bobne, tolkala in različna ritmična glasbila, saj me ritem od nekdaj zanima. Znam tudi nekaj klavirja. Če bi obiskoval glasbeno šolo in obvladal teorijo, bi verjetno vse igral še bolje. Vendar sem zadovoljen s tem, kar počnem, in ponosen, da sem se vsega naučil sam.

Pri dvajsetih ste torej odšli v tujino z izjemno uspešno skupino. Kje so vas našli?

Milan Lončina je bil menedžer za bende, ki so nastopali po Evropi. Slišal me je, ko sem kot "one-man band" z akustično kitaro nastopal v nekem klubu na Markovcu v Kopru. Odzivi publike so bili odlični, zato me je povabil na pogovor. Prišel sem k njemu, tam pa je bil tudi šef skupine Spectrum, ki je nastopala v ogromnih diskotekah, kjer je bilo tudi po 3000 ljudi. Rekel mu je, da mu bo pripeljal najboljšega pevca v Sloveniji. Ko je tip vprašal, ali znam repati – rap se je takrat šele dobro uveljavljal –, mu je odgovoril, da sem tudi najboljši reper pri nas. Jaz pa o repu nisem imel pojma. V mesecu dni sem se moral naučiti 120 pesmi. Krstni nastop sem imel v diskoteki Rainbow v Gorici. Na začetku je bilo res težko, saj sem zamenjal pevca, ki je bil izjemen glasbenik, vendar je zbolel. Ljudje so me hitro sprejeli, drugi glasbeniki v bendu pa prve tri mesece niso bili prijazni do mene, niti pogovarjali se niso z mano, saj sem bil zanje le nek neuk mulc.

Pa so vam potem drugi člani pomagali, da ste napredovali? Pravite, da so bili res vrhunski.

Najbolj mi je pomagal bobnar Goran. Vzel si je čas in mi razložil, kako poslušati glasbo ter kako uporabljati glas. Ker nisem poznal teorije in diafragme, sem do takrat pel na grlo. Ker se hitro učim, sem v treh mesecih zelo napredoval. Postala sva dobra prijatelja, lastniki diskotek pa so začeli zahtevati prav tisti bend, v katerem poje Samuel. Bilo je ogromno garanja, potovanj in spanja po zares slabih hotelih s ščurki in podobno.

To pa ne zveni ravno ravno zvezdniško.

Seveda ne, takrat nismo bili zvezde. Šele kasneje, ko sem šel na Švedsko in Finsko, sem spoznal, kaj pomeni biti spoštovan glasbenik. V Skandinaviji imajo namreč izjemno spoštovanje do glasbenikov. Vse smo imeli organizirano za leto naprej – točno se je vedelo, kje nastopamo, v katerih hotelih spimo … Tudi občinstvo in osebje na potniških ladjah, kjer smo nastopali, od kapitana naprej, te obravnavajo z velikim spoštovanjem. Če si dober in prijazen, so vsi prijazni s tabo. V Nemčiji pa si glavna zvezda na odru, pod odrom pa le tujec. Tudi v Sloveniji glasbeniki, ki igrajo po terasah in porokah, žal niso ravno prijazno sprejeti.

Ema 2009 in negotovost

V zadnjem času je bilo zaradi Jakova Jozinovića veliko govora o priredbah in izvajalcih, ki polnijo arene s tujimi pesmimi. Vi ste kariero prav tako začeli s preigravanjem tujih uspešnic. Kakšen pa je občutek, ko danes prepevate lastne skladbe?

Iskreno povedano – ko sem izvajal priredbe, je bilo to super in odlično sprejeto. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, sploh nisem vedel, kakšen je moj lastni pevski glas. Ko sem z Alešem Klinarjem pripravljal svojo prvo avtorsko pesem za Emo leta 2009, mi je stalno prigovarjal, kako naj pojem.

Ali je težko najti svoj glas, ker pri petju priredb na nek način kopirate originalnega izvajalca?

Tako je. Poskušaš se mu čim bolj približati, namesto da bi dal nekaj svojega. Zato sem za nekaj času celo izgubil voljo do snemanja v slovenščini. Govoril sem si, da tega ne znam in zato nima smisla. Leta 2018 pa sem začel ustvarjati lastno avtorsko glasbo in napisal 15 pesmi. Takrat sem nekako našel svoj glas. Trenutno pripravljam nov album, ki prinaša nekaj svežega. Zadnja pesem je bila odlično sprejeta tako na radijskih postajah kot med poslušalci.

Bila sem na koncertu, kjer ste predstavili ta material, in glasba je res fantastična. Vendar to ni komercialna glasba. Iz komerciale ste prestopili v žanr, ki na slovenski sceni finančno ne bo profitabilen, tudi zato, ker imate na odru res veliko zasedbo.

Kot pravi moj prijatelj Tomi Meglič: "Obstajajo glasbeniki, ki so obrtniki, in glasbeniki, ki ustvarjajo z ljubeznijo ter verjamejo, da obstajajo poslušalci za drugačno glasbo." Ne zanima me ustvarjanje pesmi na silo zgolj zato, da bi se glasba vrtela na določenih radijskih postajah. Uživam, če se ljudje iskreno najdejo v moji glasbi. Če bi gledal le na poslušanost, bi za določene radie posnel dalmatinski ali rokerski komad, ampak kaj si potem kot ustvarjalec?

Nisem tukaj, da bi bil smešen

Torej ne želite biti le profesionalec, ampak želite v glasbi predvsem uživati?

To je zame najpomembneje. Pri svojem avtorskem projektu imam na odru 12 ali 13 glasbenikov in vem, da si je vsak med njimi našel vsaj en komad, ki mu je najljubši. To mi pomeni ogromno.

Mislite, da bi bila scena drugačna, če bi vsi ustvarjali, kar jim je res všeč, ne pa kar je trenutni trend?

Seveda bi bilo drugače. Zavedam se, da brez medijev v našem poklicu ne gre, in spoštujem vsakega, ki jih zna izkoristiti. Vendar moraš ljudem dati to, kar zares obvladaš. Nekateri polnijo instagram in tiktok zgolj zato, da bi pridobili sledilce, medtem ko je zanje glasba drugotnega pomena. Sam nisem tukaj, da bi bil smešen ali da bi se pretvarjal, ampak da ljudem dam dobre pesmi in pozitivno energijo. Če daš z odra pravo energijo, ti jo občinstvo vrne.

Kako gledate na vse spremembe v svoji karieri – od začetnih negotovosti in evropskih turnej do današnjega ustvarjanja avtorske glasbe, ki finančno morda ni tako donosna?

Na to gledam realno: brez komercialnih nastopov ne bi mogel financirati samostojne avtorske glasbe. Komercialni nastopi mi omogočajo, da vzporedno ustvarjam svojo glasbo. Z veseljem grem povsod, kjer me ljudje cenijo. V skupini imam sedem glasbenikov in s tem odgovornost do njihovih družin. Letno imamo od 60 do 70 močnih nastopov za podjetja in zasebne zabave. Nismo klasičen bend za poroke, ampak ponujamo vrhunski celovečerni program v kombinaciji z didžejem. Avtorski koncerti pa so za zdaj projekt, v katerega vlagam. Verjamem, da bo dobra pesem sčasoma potegnila vse za sabo.

V skupini nastopate tudi s svojo hčerko Arijano. Kako to vpliva na vajin odnos?

Ko jo poslušam na odru, cvetim. Ona ni le dobra, ampak je vrhunska pevka, ki poslušalce prevzame. Glede poslovnega dela pa se trudim, da so vsi v bendu enakopravni. Čeprav je Arijana moja hči, nima privilegijev. Pevke morajo na odru pogosto koketirati z občinstvom ali nositi izzivalna oblačila, vendar Arijana tega nima v sebi. Ona stavi izključno na vrhunsko vokalno interpretacijo in glasbo, kar me res veseli. Med nama ni sporov – komunikacija temelji na medsebojnem spoštovanju in profesionalnosti.