Barbara Gavez Volčjak
Dušan Waldhütter se je po letih novinarskega in uredniškega dela podal na pot svetovanja o komuniciranju in podajanju zgodb in izkušenj, ki imajo globino, jasnost in dolgoročni učinek. Da lahko svetuje drugim, pa je moral najprej najti lastno pot in lastno zgodbo. Njegova nova knjiga Prebujeni skozi potovanje zato ne govori samo o turističnih potovanjih v tuje kraje, temveč enako pomembno o potovanju skozi življenje.
Zakaj sploh potujemo? Kaj pravzaprav iščemo na poti?
Ljudje danes potujemo iz zelo različnih razlogov. Nekateri iščejo oddih in užitek, drugi potrditev lastne identitete ali uspeha, tretji pa preprosto potrebujejo nove izkušnje, da se za hip počutijo bolj žive. Potovanja so postala skoraj družbena norma in simbol svobode. Vsi ti razlogi so povsem upravičeni. Vendar potovanja pogosto predvsem zadovoljijo trenutno željo po užitku ali pomenijo beg iz vsakdanjega ritma. Raziskave pa kažejo, da občutek zadovoljstva po takšnih hedonističnih potovanjih ne traja dolgo. Dolgoročno človeka bolj obogatijo potovanja, ki jih doživi kot priložnost za osebno rast, refleksijo in večjo usklajenost s samim seboj. V knjigi pišem tudi o tem, da na potovanjih pogosto bežimo pred istimi stvarmi, pred katerimi bežimo tudi doma. Zato ljudem predlagam, da prisluhnejo tihemu nemiru, ki ga čutijo v sebi. Ta ni nujno znak, da je nekaj narobe, ampak pogosto pomeni, da si želimo spremembo in novo poglavje v življenju. Namesto da potujemo zgolj zato, da nekaj odkljukamo na seznamu želja ali za nekaj dni pobegnemo iz svoje realnosti, lahko potovanje izberemo kot zavestno pot vase. Verjamem, da turizem prihodnosti ne bo več le ogled sveta, ampak način, kako ga zares začutiti.
Mnogi verjamejo, da moramo za izkušnjo, ki nam obrne življenje na glavo, odpotovati nekam daleč. Je res treba iti na drugi konec sveta, da pridemo bližje sebi?
Sploh ne. Ena od ključnih misli, ki jih zagovarjam, je ta: Kamorkoli greš, potuješ s sabo. To pomeni, da s seboj ne vzamemo le kovčka, ampak tudi svojo zavest, vprašanja, dvome in pričakovanja. Spomnim se svojega drugega obiska Avstralije pred več kot dvajsetimi leti. Destinacija je bila sanjska, ampak z mislimi nisem bil zares prisoten, zato se me skoraj nič ni zares dotaknilo. Na srečo to ni bil moj zadnji obisk Avstralije in kasneje sem lahko povsem popravil prvi vtis. Prava vrednost potovanja se ne meri v kilometrih, ampak v tem, kaj se na poti spremeni v nas. Transformacija se lahko zgodi tudi doma, če le spremenimo način gledanja. V knjigi opisujem trenutek v Mestnem muzeju Ljubljana, ko sem ob pogledu na najstarejše leseno kolo na svetu doživel globlji notranji premik kot na marsikateri eksotični destinaciji. To me je naučilo, da kraj sam po sebi ni dovolj. Ključni sta prisotnost in pripravljenost, da izkušnja ne gre le mimo nas, ampak skozi nas. Seveda pa imajo potovanja posebno moč. Ko stopimo iz vsakdanjega okolja, se lažje oddaljimo od rutin, pričakovanj in hrupa. Takrat pogosto drugače slišimo svoje misli in drugače vidimo svet okoli sebe.
Katera okolja po vaših izkušnjah najbolj spodbujajo notranje spremembe?
Največ transformativnih trenutkov se po mojih izkušnjah ne zgodi na najbolj spektakularnih in "instagramabilnih" lokacijah. Pogosteje se zgodijo tam, kjer se prostor nekoliko umakne in omogoči, da v ospredje stopi človek sam. Morda danes ne potrebujemo več adrenalina, ampak več prisotnosti. Okolja, ki podpirajo refleksijo, so tista, kjer se prepletajo tišina, lepota, običajno tudi narava in spoštovanje popotnikovega lastnega ritma. Sam sem takšno izkušnjo doživel v Sahari. Sredi neskončnega peska in neba, daleč od civilizacijskega hrupa, sem zares razumel, kaj pomeni umiriti um in opustiti odpor. A transformacije ne doživimo samo v puščavi. Omogočajo jo tudi prostori, ki so premišljeno zasnovani in človeku dopuščajo stik s samim seboj – kakšni butični hoteli ali skriti kotički, kjer začutimo notranji mir. Po drugi strani pa sem tudi sredi Las Vegasa ugotovil, da lahko mir najdemo kjerkoli, če znamo za trenutek ustaviti misli in preprosto biti. Ključna je kombinacija prostora, časa in naše pripravljenosti, da se izkušnji zares odpremo.
Kdaj pa je pravi trenutek, da začnemo potovati drugače?
Po mojih izkušnjah je najbolj pravi čas takrat, ko začutimo tisto, čemur pravim notranji klic. To je občutek, da nas nekaj vleče naprej, čeprav še ne vemo točno, kam in zakaj. Pogosto se pojavi v obdobjih, ko stari vzorci in življenjski zemljevidi preprosto ne delujejo več. Sam sem eno takšnih prelomnic doživel med solo motorističnim potovanjem po Albaniji. Ujel me je dež in ustavil sem se pod podvozom. V tisti tišini med kapljami sem nenadoma spoznal, zakaj sem tako utrujen. Ni me izčrpaval zunanji svet, ampak moja lastna zgodba, prepričanje, da moram biti ves čas v gibanju, da moram nekaj dokazovati in nenehno dosegati nove cilje. To je bil trenutek, ko so se začeli rušiti moji stari okviri razmišljanja. Strokovnjaki temu pravijo dezorientacijska dilema, pomeni pa trenutek, ko se odpre prostor za nekaj novega. Če torej čutimo, da naše življenje ni več zares naše ali pa smo preprosto utrujeni od nenehnega hitenja, je to lahko jasen znak, da je čas za drugačen način potovanja. Bolj zavesten, bolj prisoten in bolj iskren. Včasih je namreč največje potovanje prav tisto, ki nas pripelje bližje sebi.
