Mislim, da je rdeča nit mojega življenja uporništvo, ki se je skozi čas in obdobja preimenovalo v trmo. Nekje se je bolj izražalo kot neubogljivost, svojeglavost ali kljubovanje in tako poplesavalo skozi moje dosedanje tuzemsko bivanje, pove socialna delavka Žanin Čopi. Rodila se je v delavski družini, tata je bil miličnik, potem je delal v teritorialni obrambi, mama pa v gostinstvu, zato je bila med sezono po cele dneve v službi. "Ampak ko je bila doma, se je vse zgodilo - vse je naredila, skuhala, oprala, dala sušit, zlikala ... Ne vem, kdaj je spala v vseh tistih letih." Žanin je pomagala pri skrbi za mlajšega brata Tomaža, ki je med drugim postal znan in uspešen jadralec olimpijec.
Na počitnice so hodili k starim staršem: pozimi in za prvi maj v Čezsočo, od koder je bil oče, poleti pa sta s Tomažem hodila v Črno goro, od koder prihaja mama. Starši so bili sicer kar strogi, v najstniških letih je morala biti doma do 22. ure. A že takrat se je kazala njena uporniška narava; mami je vedno govorila, da "kar se lahko zgodi ponoči, se lahko tudi podnevi - ušpičiš lahko vedno kaj, opolnoči ali opoldne". In jo je ušpičila - namesto v kino je s sosedom hodila na matineje v diskoteko na Belvedere. "Kuhana in pečena sem bila tam, med 16. uro in 21.30, potem pa na avtobus in ob 22. uri sem bila pridno doma." Dokler ju niso dobili in se je to veselje končalo.
Po osnovni šoli se je vpisala na srednjo ekonomsko šolo in jo, matinejam navkljub, uspešno zaključila. Ves čas je vedela, da si želi delati z ljudmi in pomagati. Naredila je sprejemne izpite in se vpisala na dveletni višješolski študij socialnega dela v Ljubljani. Mama ji je postavila pogoje - morala je narediti vse izpite v letniku, tudi če vsi niso bili pogoj za napredovanje, sicer bi se morala vrniti domov. "In sem se držala. Naredila sem vse izpite, čeprav smo ga tudi žurali."
Delo z odvisniki
Ko se je ponudila priložnost za nadaljevanje študija, jo je izkoristila, najprej je opravila dveletno specializacijo in se nato vpisala na visokošolski študij, kjer je leta 1996 diplomirala, maja istega leta pa je dobila službo v tako imenovani metadonski ambulanti v Kopru, kjer je bila kot socialna delavka del širšega tima strokovnjakov, ki so se ukvarjali s preprečevanjem in zdravljenjem odvisnosti. S to službo je Žanin vstopila na področje socialnega dela z odvisniki od prepovedanih drog. Ekipo strokovnjakov so takrat sestavljali dva zdravnika splošne medicine, medicinske sestre, psihiatrinja, socialna delavka in psiholog. "Mislim, da smo bili takrat najboljši center v Sloveniji," se spominja.
Na vprašanje, kaj jo je pritegnilo k delu z uporabniki drog, Žanin odgovarja, da je že v srednješolskih letih srečala veliko uporabnikov prepovedanih drog. "Položaj istrskih mest je itak poseben - ladjedelnica, bližina luke, ogromno pomorščakov je bilo tu in droga je prihajala. Jaz nisem nikdar nič poskusila, sem pa videla, kaj se z mojimi vrstniki dogaja. Zaradi tega mi je bilo najbrž lažje razumeti, saj sem poznala obnašanje, reakcije, nisem se jih bala, to znanje pa sem instinktivno uporabila pri delu z uporabniki. To je bila po mojem mnenju tudi osnova, da sem razvila ta svoj občutek in željo biti podpora drugemu." Uporabniki programa, pripoveduje Žanin, so k njej radi prihajali, saj je bila z njimi sproščena in neposredna. Spominja se svojih začetkov, ko se je zbujala ponoči, ker se je spomnila, kaj bi lahko povedala, kako usmerjala, pomagala.
"To me je precej obremenilo, težko je bilo včasih tudi ločevati zasebno življenje od poklicnega, saj sem mnogo teh ljudi poznala še iz srednješolskih dni." Kljub temu, pravi, se je pri marsikateremu njen neposreden pristop obrestoval. "Spominjam se nekega uporabnika, ki je živel blizu mojega takratnega doma. Rekla sem mu: 'Ko te prime, da greš kupit drogo, boš šel itak mimo mojega bloka - pozvoni. Prišla bom dol, šla bova na en cigaret in mogoče boš šel potem raje domov.' In res je velikokrat šel potem domov in ni šel kupit droge." Dodaja, da ne dvomi, da so ji izkušnje s prijatelji iz mladih let omogočile drugačen vpogled v problematiko zasvojenosti.
Ob delu je nadaljevala študij in leta 2006 magistrirala. Vmes si je ustvarila družino, leta 1999 je rodila sina Luko, tri leta kasneje pa še hčerko Ivo. Oba otroka sta danes že odrasla.
Po nekajletnem delu na pedagoški fakulteti se je Žanin vrnila na področje dela z odvisnostmi v okviru Projekta Človek, nato je strokovno vodila društvo za kakovostno življenje ljudi s posebnimi potrebami Sklad Silva, leta 2010 pa je sprejela mesto strokovne vodje Društva za pomoč odvisnikom in njihovim družinam Svit, ki je nastalo na pobudo staršev odvisnikov. Uporabnikom drog, ki ne želijo v programe zdravljenja, v Svitu še dandanes nudijo dnevni center, kamor lahko pridejo na kavo, na pogovor in po pomoč zaradi raznih vsakodnevnih težav.
Ena od težav, s katero se spopadajo uporabniki prepovedanih drog, je huda stigma, ta pa velikokrat spremlja tudi tiste, ki s to populacijo delajo, saj marsikomu ni jasno, zakaj bi ljudem, ki so po razumevanju večine namesto življenja izbrali destrukcijo, sploh pomagali. "Jaz sem uporabnike vedno videla kot ljudi. Veliko jih je bilo nadpovprečno inteligentnih. A so večinoma od njih pričakovali najslabše in tega se nekako navzameš. A tudi tukaj sem bila vedno uporna in se postavljala na stran šibkejših."
Lekcije življenja
Koprski Svit je strokovno vodila deset let, v tem času pa velikokrat naletela na polena, ki so ji pod noge letela iz raznih strani. V tem času je tudi trikrat pregorela, zato je leta 2020 zamenjala službo. "A moram poudariti, da ne zaradi naših uporabnikov, ampak zaradi pomanjkanja podpore sodelavcev." Od takrat dela kot strokovna vodja izolskega zavoda Lavandula, ki nudi pomoč socialno ogroženim in invalidnim osebam na področju osebne asistence.
Po izkušnji izgorelosti se je Žanin naučila postavljati meje. "Naučila sem se tudi, da mi telo vse sporoča, le slišati ga moram in upoštevati, pri tem pa si pomagam tudi s tehnikami reikija."
Do sistema, ki delavcem na področju sociale nalaga vedno večje birokratske obremenitve, je kritična. "Počasi postaja to že nespoštljivo do človeka in poklica, kar moramo početi, je šlo v skrajnost. Bistvo socialnega dela se izgublja, več časa porabimo za nesmiselno birokracijo kot za dejansko ukvarjanje z ljudmi."
Tudi petje je ena od oblik upora
Žanin vse življenje poleg ljubezni do športa - čeprav prihaja iz obmorskega kraja, Portoroža, je v mladosti opravila izpit za učiteljico smučanja, kilometre po Sloveniji pa rada premaguje tudi na kolesu - aktivno goji tudi ljubezen do glasbe, s pomočjo petja pa tudi skrbi za dobro počutje. V zborih je pela že kot mlado dekle, leta 2017 pa se je pridružila ženskemu pevskemu zboru Kombinat, kjer poje in nastopa še danes. "To je ena krasna skupina različnih ljudi z različnimi poklici, z različnih koncev, skupna nam je ljubezen do človeka in uporniške pesmi," pravi.
Pred štirimi leti se je pridružila tudi Tržaškemu partizanskem pevskem zboru Pinko Tomažič. "Prek uporniških in partizanskih pesmi ter protestnih akcij podpiram pravičnost, se borim za človekove pravice, solidarnost, kljubujem primitivizmu in pogoltnosti današnje realnosti," poudari. Poleg tega igra kitaro in z nasmehom se spominja let, ko se je učila tega instrumenta pri pokojnem Enzu Hrovatinu. "V skupini so bili otroci, mladostniki in nekaj nas, starcev," šaljivo pripomni in doda, "ma krasne izkušnje!"
Baterije si polni tudi na potovanjih. "Vsa so bila super, najboljša pa so bila tista, ki sva si jih zadnja leta privoščili z mamo." Na zadnjem, na Irsko, sta se jima pridružili še hčerka in nečakinja. Leta 2023 pa se je za šest tednov podala v Afriko. V vasi Moami blizu mesta Bobo-Dioulasso v Burkini Faso, kjer sta s prijateljico preživeli dobre štiri tedne, se je počutila zelo domače. "To je treba doživeti - lokalno življenje vasi in bližnje okolice, posebna narava, prekrasni ljudje in običaji. Tam sem doživela preprostost življenja in dojela, kako modernizacija ljudem krade pristnost in svobodo. V tej luči je tudi moje večno uporništvo dobilo dodaten smisel," zaključi.
