Arheološke najdbe pričajo o tem, da je bila raba češenj poznana že v bakreni sobi, v obdobju med 5000 in 4000 leti pred našim štetjem. Evropi je češnje v svojih delih Flora Japonica in Fauna Japonica prvi predstavil Philipp Franz von Siebold (1796-1866). Nemški zdravnik, botanik in raziskovalec je med letoma 1823 in 1829 kot štabni zdravnik nizozemske vojske prvič obiskal Japonsko. Poleg češenj je v evropsko hortikulturo uvedel tudi druge japonske vrste, ki danes krasijo naše vrtove in parke.
Za domovino divje češnje (Prunus avium) velja območje južnega Kavkaza, severnega Irana ter Kaspijskega in Črnega morja. Divja, samonikla češnja uspeva po vsej Sloveniji kot posamezno drevo ali v manjših skupinah, zlasti v mešanih gozdovih. Najdemo jo na obrobju gozdov in jas ter v svetlih delih gozda. Najbolj ji ustrezajo topla in sončna rastišča ter bogata in sveža tla.
Divja češnja (Prunus avium) sodi v red šipkovcev (Rosales), v družino rožnic (Rosaceae) in rod sliv (Prunus). Divja češnja lahko doseže do 30 metrov višine in okoli meter premera debla. Korenine se prilagodijo globini tal. Divja češnja je edini listavec pri nas, ki ustvari deblo skoraj do vrha drevesa. Tanko lubje je rjavkasto sive ali sivkaste barve. Pri starih češnjah je skorja razlikana in temnejša. Sprva simetrična krošnja dobi z leti nepravilno obliko. Krošnjo tvorijo ogromne veje, ki izraščajo iz debla, iz teh pa izraščajo veje in vejice, ki nosijo liste. Do dvanajst centimetrov suličasti, eliptični listi so temno zelene barve, jeseni odpadejo. Imajo značilne žleze rdeče barve, ki so na listnem peclju. Beli cvetovi divje češnje se pojavijo na drevesu aprila in maja. V času brstenja in cvetenja je češnja zelo občutljiva na pozebo. Plodovi češenj so priljubljen del človekove prehrane. So hranilno bogato živilo z vitamini A, C in K ter vir magnezija, železa in folne kisline.
Slovenski slovar knjižnega jezika opredeljuje samosevko kot rastlino, ki se je sama zasejala. Stare samosevke lahko dosežejo visoko starost, tudi do 200 let, češnje, cepljenje na modernejše podlagi, pa običajno ne presežejo 20 let. Cepljenje je nespolni način razmnoževanja rastlin, ko spojimo žlahtni del s podlago, s tem pa dobimo genetsko identično sadiko želene sorte, ki je odpornejša, hitreje obrodi in ima še druge kvalitete. Najbolj znani podlagi, ki se uporabljata za sadike češenj, sta Colt, ki je medvrstni križanec, in F12/1, ki je vegetativna podlaga s poreklom češnje.
Japonska češnja ali sakura ima več simbolnih pomenov. Sakure so simbol prijateljstva, upanja, minljivosti življenja, lepote in prenove. Na Japonskem verjamejo, da v krošnjah sakur prebivajo zaščitniški duhovi. Ker cvetenje češenj sovpada s sajenjem riža, so japonski kmetje spoštovanje do drevesnih duhov izražali s pitjem japonske tradicionalne alkoholne pijače - sakeja. Sake (nihonšu) je pridelan iz fermentiranega riža, vode in kvasa. Veljalo je, da več ko so ga spili, boljša je bila žetev.
Tradicija oboževanja češenj se je razširila tudi preko japonskih meja. Japonska veleposlaništva po celem svetu ob različnih priložnostih podarjajo sadike japonskih češenj (Prunus serrulata) kot simbol prijateljstva. Japonske češnje krasijo tudi Rakušev trg v Mariboru, kjer so bile posajene leta 2022 ob 30. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Japonsko in Slovenijo. Dr. Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta v Ljubljani, učno-raziskovalnega vrta, ki deluje nepretrgano od leta 1810, je nekoč dejal, da so prvo češnjo posadili pred cesarsko palačo v 9. stoletju. Od takrat imajo za Japonce češnje status aristokratske rastline.
Gospodarsko gojenje češenj v Sloveniji ima dolgo tradicijo zlasti v Brdih, Vipavski dolini in Istri. Po podatkih KGZS so za naše podnebne in talne razmere najbolj primerne sledeče sorte češenj: Aleks, Sunburst, Regina, Lapis, Kordia, Black star in številne nove sorte. Večina sort ni samooplodnih, zato moramo za potrebe oprašitve in oploditve posaditi vsaj dve sorti.
V ljudski medicini je še danes uveljavljena uporaba čaja iz češnjevih pecljev, ki deluje kot diuretik in s tem blaži tegobe z mehurjem in ledvicami. Pripravki iz češnjeve smole blažijo težave s kašljem. Češnjev les je žilav, rdečkaste barve, s prepoznavnimi rebrastimi vzorci.
Češnje so od nekdaj navdihovale umetnike. Mnogim je poznan verz slovenske ljudske pesmi: "Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši. V šolo tudi rada grem, vsako leto rajši."
Ko so odprti vsi cvetovi, češnja privablja številne opraševalce, tudi medovite čebele. Obdobje cvetenja traja v povprečju osem dni. Čas, ko se pojavijo prvi cvetovi, je odvisen od sorte in regije. Češnjevi cvetovi, združeni v šopasta socvetja, so že od daleč prepoznavni po barvah, ki se gibljejo od bele do roza. Cvet ima pet cvetnih listov, moške prašnike in žensko osrednjo plodnico.
Čebele delavke nabirajo nektar iste rastlinske vrste s pomočjo dolgega rilčka in ga shranjujejo v medenem želodčku, ki je ločen od čebeljega prebavnega trakta. Nektar daje medu okus, barvo in aromo, ki jo ob pokušanju zaznamo. Med, ki ga pridelajo medonosne čebele, nabiralke nektarja iz češnjevih cvetov, ima sadno in cvetlično noto. Barva tega redkega medu je lahko od jantarne do zlato rumene. Je zelo sladek med, ki zaradi visoke vsebnost glukoze hitro kristalizira. Toda brez strahu, kristalizacija je naraven proces, pri katerem med iz tekoče oblike preide v zrnato obliko. Za lažjo uporabo lahko kristaliziran med segrejemo do 40 stopinj Celzija.
- Avtor prispevka Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
