Volitve so kot olimpijske igre. Vsaka štiri leta se politiki in političarke spopadejo v poštenem boju, medtem ko volivke in volivci v vlogi občinstva odločamo, kdo je najboljši. Eni so na koncu zmagovalci, drugi poraženci, nekateri so srečni, drugi razočarani, vedno se najde tudi kdo, ki benti nad prodanimi dušami in kupljenimi sodniki, na koncu vseh koncev pa podelimo medalje in nagrade za ferplej ter se za naslednja štiri leta poslovimo.
Dobro, cinizem na stran. Paralele med športom in politiko gotovo obstajajo, so pa vse prej kot enoznačne. Zanimivo je na primer, kako se politika s športom rada primerja, šport pa se na drugi strani kakršnihkoli političnih oznak in konotacij vselej otepa. Absurd je v tem, da so športne prireditve, sploh mednarodne, eklatantni politični dogodki. Oziroma na primeru olimpijade in rečeno malo drugače: olimpijske igre ne morejo biti nič drugega kot politični dogodek, hkrati pa ravno to nočejo biti.
Dobro, cinizem na stran. Paralele med športom in politiko gotovo obstajajo, so pa vse prej kot enoznačne. Zanimivo je na primer, kako se politika s športom rada primerja, šport pa se na drugi strani kakršnihkoli političnih oznak in konotacij vselej otepa. Absurd je v tem, da so športne prireditve, sploh mednarodne, eklatantni politični dogodki. Oziroma na primeru olimpijade in rečeno malo drugače: olimpijske igre ne morejo biti nič drugega kot politični dogodek, hkrati pa ravno to nočejo biti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
