(STRAN 210) Kolumna Boštjana Narata: BB proti nekulturi smrti

V nedeljo je umrla Brigitte Bardot. Stara je bila 91 let. Do svojega štiridesetega leta, ko se je igralsko upokojila, je posnela več kot petdeset filmov. Po koncu kariere je postala in do smrti ostala zagovornica pravic živali. Glasna, kritična, samosvoja, na trenutke precej kontroverzna – zagotovo oseba, ki je na specifičen način zaznamovala čas, ki ga je preživela na tem planetu. Seveda pa je Brigitte Bardot v kolektivno zavest predvsem in najprej vpisana kot lepa ženska. Ne samo lepa, za marsikoga najlepša.

Lepota je že od nekdaj izmuzljiv in problematičen fenomen, če že ne problematičen, pa zagotovo kompleksen. O njej radi razmišljamo kot o absolutni kategoriji, po drugi strani pa je vselej še kako družbeno in kulturno pogojena. Je vir in sredstvo družbene moči, socialni kapital, hkrati pa objekt izkoriščanja in ekonomske menjave. Je nekaj, s čimer se že od pamtiveka na tak ali drugačen način trguje; stvar, ki se ponuja, kupuje in preprodaja. Je ekonomski produkt – če že ne lepota sama po sebi, pa gotovo tisto, kar jo ustvarja, omogoča, krepi ali ohranja. In glede tega čas, ki ga živimo, ni prav nič posebnega. Morda je specifičen zgolj v tem smislu, da je lepoto kot ekonomsko kategorijo nadgradil in tehnološko razvil – ustvaril je lepotno industrijo.

Brigitte Bardot, za marsikoga ne samo lepa, pač pa najlepša ženska, je bila med drugim znana tudi kot ostra nasprotnica te še kako lukrativne industrijske panoge, še posebej tistega njenega dela, ki vključuje kirurške posege. In pogosto je opozarjala na tabuizacijo staranja, ki jo ta ista industrija z obljubo (skoraj) večne mladosti ter neminljive lepote spretno izkorišča za popularizacijo svojih uslug. "Ne počutim se stara in ne zapravljam časa za obremenjevanje s staranjem, ker živim za svoje cilje," je izjavila leta 2013, ko je bila stara osemdeset let. Brigitte Bardot se ni ukvarjala z lepoto, ukvarjala se je s pravicami živali. Lepa je "zgolj" bila. Ne samo lepa, za marsikoga najlepša.

V resnici nisem poklican, da pišem nekrolog Brigitte Bardot, tudi zato, ker se z marsičim, kar je izjavila in zagovarjala, nikakor ne morem strinjati. Je pa BB na splošno gledano več kot samo igralka in aktivistka, tudi več kot skupek bolj ali manj kontroverznih izjav – je simbol. In kot takšna nastopa v tem besedilu. Kot simbol jasnega in glasnega "ne" tabuizaciji staranja in diktatu večne mladosti.

Seveda pa je tudi to, da o tej temi sploh pišem, rahlo problematično – najprej zato, ker sem moški, zaradi česar nimam pravice govoriti o ženskem telesu. In s tem se strinjam. Lahko pa pišem o lepotni industriji, ki je, kakorkoli obračamo, izmislek patriarhata, tu me bo težko kak argument prepričal v nasprotno, tudi takšen, ki govori o svobodni ženski izbiri in ima zato prizvok feminizma. Ampak o tem kasneje. V vsakem primeru so razmerja spolnih vlog in pozicij moči v kontekstu lepotne industrije zapletena, in ko o tej temi piše ali govori moški, je avtomatično na spolzkem terenu.

Pa recimo, da obstajata dva razloga, ki mi to pravico in hkrati pogum za vstop na ta spolzki teren kljub vsemu dajeta. Prvič, lepotne operacije že dolgo niso več samo domena žensk, stereotip o šarmantnem staranju moških je sicer še živ, kljub temu pa so botoksa in filerjev vse bolj pogosto deležni tudi obrazi starajočih moških. Ta razlog ni pretirano prepričljiv, družbeni pritiski, ki izvirajo iz nesprejemanja staranja, so za ženske neprimerno močnejši. Drugi razlog je bolj bistven: imam hčerko. Imam hčerko, ki jo sicer še nekaj let loči od vstopa v odraslost, ne glede na to pa se me vprašanje, kakšen je oziroma bo ta svet, tudi glede odnosa do telesa, lepote in staranja, še kako tiče. Mirne duše lahko rečem, da na osebni ravni.

Lepotni industriji pravimo tudi estetska, pri čemer so principi, po katerih deluje, od estetike kot tistega področja mišljenja, ki poskuša razumeti lepo kot splošni pojem, oddaljeni svetlobna leta. Estetska industrija se ne ukvarja z estetiko in lepoto, pač pa deluje po principu modnih trendov – tako kot nam moda vsako sezono prinaša nove kroje, nam lepotna industrija ponuja neprestano nove ideje o tem, kakšni in kako oblikovani naj bodo določeni deli naših teles. In to je logično, saj je vendar industrija, kot takšna pa sledi logiki poslovanja s strankami: kako jih pridobiti, kako jih obdržati in kako od njih iztržiti čim več. Dokler gre za vedno nove kreme proti staranju, se nam vse skupaj morda še lahko zdi benigno. Ko pa razmišljamo o lepotni kirurgiji ... Ta je, kot pove že njeno ime, del medicine, medicina pa ljudi, s katerimi se ukvarja, ne sme (ali pa vsaj ne bi smela) nikoli obravnavati kot stranke in vir profita.

Pa da ne zapadem naivnosti in moralizmu s primesjo cinizma. Drugi vidik, ki estetsko kirurgijo vodi stran od estetike v pravem pomenu besede, je uniformiranost. Modni trendi narekujejo iste standarde, kar v prevodu pomeni videz, ki ne upošteva specifik posameznic ali posameznikov, pač pa je preprosto isti za vse. Ko govorimo o lepoti, imamo (oziroma bi morali imeti) v mislih unikatnost – nekaj, kar nekdo pač ima, kar je posebno, zanimivo in hkrati drugačno ter samosvoje. Lepotna industrija pa v resnici ustvarja standarde, trende in kalupe.

Prej sem omenil svobodo izbire. Argument svobodne izbire, ki zapira usta kritiki lepotne industrije ter kirurgije, je svojevrsten absurd, sploh z vidika enakosti na eni in družbene razslojenosti na drugi strani. Svoboda seveda ne pomeni enakosti, ko govorimo o svobodi pobude in uresničevanja lastnih potencialov, je v resnici prav svobodno družbeno okolje tisto, ki ustvarja razlike. A te razlike so posledica, osnova za njihov nastanek pa je (vsaj navidezna) enakost za vse. V zgodbi o lepotni industriji so ta razmerja obrnjena in sprevržena. Lepota pripada samo tistim, ki si jo lahko privoščijo, industrija pa s tem, ko ustvarja iste videze, poudarja ter krepi vidne socialne neenakosti in razlike.

Zadnja stvar pa je tabuizacija staranja, o kateri je tako glasno in jasno govorila Brigitte Bardot, lepa, za marsikoga najlepša ženska. V zadnjih mesecih smo veliko slišali o tako imenovani kulturi smrti – vemo, v kakšnem kontekstu in tja se ne bom vračal. A morda je prav parafraza te besedne zveze nekaj, kar najbolj elegantno ujame duha lepotne industrije: nekultura smrti. Obljuba večne mladosti ter neminljive lepote, ki sta glavni marketinški slogan industrije, namreč izhajata iz zanikanja naše končnosti. Zanikati konec pa pomeni ne zavedati se celote.