(OBLETNICA) Brez vodnjakov in pitne vode ga ne bi bilo

Lenart leži na polovici poti med Mariborom in Gornjo Radgono. Že od nekdaj ga odlikuje ugodna prometna lega, ki je bila v preteklosti odločilnega pomena za njegov razvoj in postopno preseganje najožjih lokalnih okvirjev. Lega Lenarta na stičišču prometnih poti proti Mariboru, Gornji Radgoni, Cmureku in Ptuju je v preteklosti pripomogla, da se je uveljavil kot važnejše naselje v osrednjih Slovenskih goricah in prevzel vlogo njihovega prepoznavnega središča.

Prvotno je bil Lenart last deželnih knezov, potem pa od leta 1227 do konca fevdalne dobe podložen bližnji gospoščini Hrastovec. Širše lenarško območje se je intenzivneje naseljevalo po odhodu Madžarov konec 12. stoletja. Slovenske gorice so bile namreč - tako kakor velik del današnjega slovenskega ozemlja - od konca 9. stoletja močno izpostavljene vpadom Ogrov. Ti so se bili v drugi polovici 10. stoletja zaradi poraza na Leškem polju (955) prisiljeni odpovedati svojim pohodom čez osrednje slovenske pokrajine - in tako se je prebivalstvo širše okolice današnjega Lenarta znašlo blizu nevarne ogrske meje. Ta je do prve polovice 13. stoletja potekala približno po prostoru med zdajšnjo Gornjo Radgono in Borlom.

Zametki kraja segajo v Radehovo

Zametki Lenarta segajo v bližnjo Radehovo, ki se omenja že leta 1115. Zaradi ugodnejše lege in izvira pitne vode pa so se ljudje kmalu raje naseljevali pri šentpavelski pristavi (praedium) pri cerkvi svetega Lenarta. Po njej je kraj dobil ime. Prvotno je bil Lenart v lasti Spanheimov (to so bili bogati fevdalni gospodje in koroški vojvode), že leta 1196 pa je bil kraj v lastni šenpavelskega samostana v Labotski dolini na Koroškem. Tega leta se listinski prvič omenja, in to v buli, ki jo je 17. junija 1196 izdal papež Celestin III. za šentpavelskega opata Ulrika in njegove sobrate. V omenjeni buli se papež sklicuje na svoje predhodnike in z njo menihom potrjuje vrsto posesti, med njimi tudi nekatere v Slovenskih goricah – pri svetem Lenartu (apud Sanctum Leonardum).

Kot je ugotovil akademik dr. Jože Mlinarič, se okoli leta 1200 omenja posest benediktinskega samostana Št. Pavel v labotski dolini na koroškem "apud sanctum Leonardum", iz česar sledi, da je tedaj cerkev svetega Lenarta že stala.

V letu 1354 se prvikrat omenja žitna desetina "in der pfarre ze Sant Leonhard bei Marcchburg", kar potrjuje domnevo Frana Kovačiča, da je pri svetem Lenartu nastala samostojna dušnopastirska postojanka v 14. stoletju. Leta 1202 je šentpavelski samostan prodal Lenart Wernerju von Tannu iz Melja pri Mariboru. Med letoma 1265 in 1376 je bil last plemiške družine von Haag, ki je bila lastnica bližnjega hrastovškega gradu. Hči zadnjega člana tega rodu Gunterja, po imenu Ana, se je leta 1379 poročila s Henrikom Herbersteinom in mu za doto v zakon prinesla Hrastovec. Rodbina Herberstein je nato z manjšimi presledki gospodarila s Hrastovcem do konca aprila 1945.

V srednjem veku tedenski tržni dan

Velik pomen za razvoj Lenarta, kakor tudi njegove širše geografske okolice, gre pripisati dejstvu, da je že pred nastankom hrastovškega gospostva te kraje zajela cerkvena organizacija. Prva znana omemba lenarške cerkve sega v leto 1196, prva omemba župnije pa v leto 1354. Tako je bila župnija s sedežem pri cerkvi svetega Lenarta prva, ki se je izločila iz pražupnije Jarenina.

Nastanek samostojne lenarške župnije je bil velikega pomena za razvoj kraja in njegovo vlogo v širšem prostoru. Kraj se je razvijal na položnem griču ob tranzitni cesti in je od nekdaj slovel po vodnjakih s kvalitetno pitno vodo. Trški sodnik se omenja leta 1332, volili so ga vsi polnopravni tržani, potrjeval pa hrastovški gospod. Trške pravice pa je Lenartu "de jure" potrdil kralj Friderik IV. leta 1447. Leta 1447 je bližnji Grad Hrastovec dobil sodno pravico. Čeprav mnogi pisci zgodovine Lenarta navajajo, da so kraj večkrat požgali in oplenili Turki, te navedbe nimajo tehtne podlage v primarnem viru oziroma dokumentu. Izročilo o turškem obleganju Lenarta med ljudmi ostaja še danes in z njim tudi legenda, da so Lenartčanom pomagale pregnati Turke čebele, ki so se iz panjev vsule na "krute Osmane".

Trg je imel tedenski tržni dan in sedem letnih živinskih sejmov. Popis tržanov iz leta 1542 navaja 20 obrtnikov, največ lončarjev, mesarjev, tkalcev in kovačev. Lenart je bil tudi močno protestantsko oporišče, znana je bila zlasti sekta skakačev v bližnji Radehovi. Stavbni fond kraja je zaradi požarov v preteklosti zvečine iz 19. stoletja, mestna hiša (rotovž) pa iz leta 1675. Že leta 1625 je bil pri Lenartu ustanovljen špital, katerega zgradba se je ohranila do današnjih dni. Špital je pri Lenartu ustanovil tržan Maks Pernhart (Bernhardt).

Po reformi uprave v avstrijskem cesarstvu in ločitvi sodstva od uprave v letu 1849 je Lenart postal sedež Okrajnega sodišča. To je začelo delovati leta 1850 in je pomenilo za lenarški trg veliko razvojno prelomnico. Kraj je namreč začel pridobivati vpliv na upravno-političnem področju v širšem prostoru osrednjih Slovenskih goric. Z omenjeno reformo so prenehala delovati trška sodišča s trškimi sodniki. Njihova funkcija je bila ukinjena, namesto njih so prevzeli vodenje lokalne samouprave župani.

Prvi lenarški župan je bil Jakob Leserer, sedež občine pa je postal Rotovž. V 19. stoletju je bil Lenart med najmanjšimi trgi na Štajerskem, počasi se je krepila in naraščala le njegova tržna funkcija. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je imel kar osem gostiln, v katerih se je odvijalo izjemno živahno gostilniško življenje. V tem času je bil Lenart vse do izbruha prve svetovne vojne lep primer kraja z narodnostnimi boji med Nemci in Slovenci. Na zunaj je kazal nemško lice, v resnici pa je bil slovenski.

V narodnostnih bojih in v kulturnem življenju je bila nadvse pomembna vloga društva Sokol, katerega gonilna sila je bil lenarški narodnjak dr. Milan Gorišek. V tem času je v Lenartu živelo 622 prebivalcev. Prevrat ob koncu prve svetovne vojne po razpadu avstro-ogrske monarhije je minil mirno in brez prelivanja krvi. Navdušenje nad novo jugoslovansko državo pa je hitro splahnelo.

Sinonim za najmanj razvito območje v Sloveniji

Med obema svetovnima vojnama v minulem stoletju je bil Lenart sicer gospodarsko središče širšega območja Slovenskih goric, a v razvojno gravitacijskem pogledu v primerjavi s sosednjim Mariborom ali Ptujem mnogo manj pomemben trg. Ta predel Slovenskih goric se je namreč soočal z elementi podedovane gospodarske zaostalosti, industrije praktično ni bilo, razvita je bila obrt, prevladujoča gospodarska panoga je bilo kmetijstvo.

Med obema svetovnima vojnama se je s kmetijstvom ukvarjalo kar 37 odstotkov aktivnega prebivalstva. Lenart je še naprej ohranjal trški videz z živahnim društvenim življenjem in v njem je po zadnjem štetju pred drugi svetovno vojno živelo 733 prebivalcev. Med vojno so nemške okupacijske oblasti veliko narodno zavednih Lenartčanov izgnale, izselile in zaprle v koncentracijska taborišča, nekaj so jih ustrelili kot talce, nekaj jih je padlo v partizanskih enotah, še več pa v nemški vojski, v katero so bili tudi možje in fantje iz celotnih Slovenskih goric na veliko prisilno mobilizirani.

Po osvoboditvi je Lenart z izjemno počasnimi koraki dosegel vlogo važnejšega upravno-političnega in po koncu 70. let minulega stoletja še gospodarsko-zaposlitvenega središča osrednjih Slovenskih goric. Dolga leta po drugi svetovni vojni je bil namreč Lenart s širšo okolico eno najmanj razvitih območij v Sloveniji. Še leta 1961 je bila usnjarna edino lenarško industrijsko podjetje, v sekundarnih dejavnostih pa je bilo zaposlenega le 14,2 odstotka aktivnega prebivalstva.

Po štetju leta 1971 je trg Lenart štel 1145 prebivalcev. To je bil čas, ko so se v Lenartu začeli snovati ambicioznejši gospodarsko-razvojni načrti, za kar ima nemalo zaslug takratna občinska politika. Sedemdeseta leta minulega stoletja pomenijo začetek industrializacije, deagrarizacije in urbanizacije Lenarta, ki je od leta 1989 tudi mesto in izjemno pomembno upravno-politično, kulturno, gospodarsko-zaposlitveno in trgovsko-oskrbno središče Slovenskih goric.