Kultura je mrtva. Naj živi kultura!

Po nedeljskem zame žalostno nesmiselnem referendumu, za katerega je več kot 400 tisoč srečnih volivk in volivcev prepričano, da je smiseln in da bodo od tega celo kaj imeli (v smislu: če že nimamo nič, pa naj bo črna luknja za vse; ali: če si že pljuvamo v lastno skledo, pljunimo še v njihovo), sem se kot kulturni analfabet nič hudega sluteč vrgel na Pesem Evrovizije. Pa saj tega torkovega zmazka najprej nisem hotel gledati. Prisežem, ženi sem na kavču rekel, da mukoma vzdržim do tretje pesmi, da vidim našega, nato bom šel spat. Pa me je premagala radovednost in sem naposled vztrajal do konca in še čez - do glasovanja in razglasitve bednih rezultatov.

Da bo slovenska pesem "globokih čustev in življenjskih preizkušenj" izpadla, sem predvideval, ker tvoja bolečina - razen najbližjega soseda - ne zanima praktično nikogar. Če pa si kot pevec dokaj normalen, itak v tem nenormalnem glasbenem cirkusu potoneš, še preden se zaveš. Lebdenje na glavi je ponazorilo, da bo ta pesem treščila ob tla. Klemen pač ni izžareval karizme, ki jo na domačih odrih ima; ne vem, kaj je razlog, a zdelo se mi je, da se vloge evrovizijskega klovna ni hotel prav zares iti, česar se je po moje - ironično - resno zavedel šele na prizorišču.

Ampak Klemen Slakonja lahko mirno spi, profesionalno je oddelal, ničesar mu ne moremo očitati. Huje se godi hrvaškemu Marku Bošnjaku. Hrvati, ki vedno pretiravajo še bolj kot mi, so ga v greznico tiščali že tedne pred evrovizijskim nastopom. "Publika ga ne mara. Marko Bošnjak je zasluženo izpadel. Bojkotirali so ga tudi Hrvati v zamejstvu." Takšni in podobni privoščljivi naslovi so se vsuli po njem. Ljubitelj Eurosonga, novinar Ilija Jandrić, je padec z lanskega drugega mesta (Baby Lasagna) na letošnje zadnje pokomentiral: "Režija je bila pretirana, preveč scenskih efektov, tresenja kamere, res je bilo težko gledati, in mislim, da nas je to skupaj z že tako kaotično pesmijo stalo točk. In očitno je, da ni imel podpore hrvaške diaspore iz Švice, Belgije in Švedske. In vemo zakaj."

Ker nimam posluha, mi je bil všeč Seppe Guido Yvonne Herreman alias Red Sebastian, ki je zastopal Belgijo. Kaj pa vem, šlo je za sentiment - spomnil me je na rejverska devetdeseta, ko smo postavljali Pekarno, in na takratni hit Bronski Beat.

Izteklo se je pač kot na referendumu. Rdeči je izpadel v Baslu, na referendumu pa so kratko potegnili "rdeči". Naj živi kultura!