Evropska unija je uvedla prepoved uničevanja neprodanih oblačil. Ukrep cilja na zmanjšanje ogromnih količin odpadkov in izpustov toplogrednih plinov, ki nastajajo v tekstilni industriji. Nova uredba je za velika tekstilna podjetja začela veljati 19. julija, medtem ko imajo manjša podjetja prehodno obdobje in se morajo novim pravilom prilagoditi do leta 2030.
Glavni cilj evropskih odločevalcev je spodbuditi podjetja, da neprodane izdelke namesto uničenja ponudijo na trgu po znižanih cenah ali jih donirajo. Do zdaj je bilo uničevanje za podjetja pogosto finančno bolj donosno kot skladiščenje, predelava ali nadaljnja prodaja, poroča Index.
Podatki Evropske komisije kažejo, da v Evropi vsako leto uničijo med štiri in devet odstotkov oblačil, ki jih ljudje nikoli ne oblečejo. Takšna praksa ne zapravlja le surovin, vode, energije in dela, temveč ustvarja tudi visoke izpuste. Uničevanje neprodane robe namreč povzroči 5,6 milijona ton izpustov ogljikovega dioksida na leto, kar je primerljivo z letnimi izpusti dveh do treh milijonov avtomobilov.
Nova pravila vseeno predvidevajo nekatere izjeme. Podjetja lahko oblačila uničijo, če postanejo nevarna, poškodovana ali umazana in jih ne morejo več ponovno uporabiti ali obnoviti. Uničenje je dovoljeno tudi v primeru, ko podjetje oblačila ponudi v donacijo več socialnim ustanovam v Evropski uniji, a jih te v določenem roku ne sprejmejo.
Kritiki opozarjajo na birokracijo in hitro modo
Krovno združenje nemške tekstilne in modne industrije opozarja, da zakon ni usklajen z realnostjo. Prepričani so, da uredba domačo industrijo zgolj obremenjuje z novo birokracijo, pri tem pa sploh ne rešuje ključnega problema hitre mode. Strokovnjak Jonas Stracke poudarja, da resnična trajnost zahteva učinkovite sisteme za zbiranje, ločevanje in recikliranje tekstila. Brez teh pogojev po njegovem mnenju prepoved ne bo prinesla želenih učinkov.
"Ta ukrep v praksi ne prinaša dejanskega prispevka h krožnemu gospodarstvu," opozarja Stracke in dodaja, da noben evropski proizvajalec ne uničuje brezhibne nove robe. Opozarja, da zakon vnaša birokracijo predvsem v tista podjetja, ki niso odgovorna za kupe starih oblačil. Težavo namreč predstavljajo ogromne količine poceni oblačil z minimalnimi proizvodnimi stroški, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije.
Zadržke izražajo tudi okoljevarstvene organizacije. Moritz Jäger-Roschko iz organizacije Greenpeace načelno pozdravlja prepoved, a opozarja na morebitne pravne praznine, ki bi jih velika podjetja lahko izkoristila. Podjetja lahko pravila enostavno obidejo z napačnim deklariranjem izdelkov, zato ukrep brez doslednih nadzorov ne bo spremenil ničesar. Jäger-Roschko se strinja, da zakon ne rešuje bistva problema, ki tiči v hitri modi. Ta poslovni model temelji na trendih z družbenih omrežij, ki jih podjetja hitro kopirajo, množično proizvedejo in prodajajo po izjemno nizkih cenah. Ko kontejnerji takšne robe prispejo v Evropo, se trgovcem pogosto ne izplača niti skladiščiti niti vračati neprodanih količin.
