Andreja Kutin
Od ušesa do ušesa se ji je razlezel nasmeh na obrazu. "Arigato gozaimasu, thank you, thank you, where are you from? Oh, so nice, have a good vacation, all the best." In seveda obvezen mini priklonček, ki nikoli, prav zares nikoli ne izraža ponižnosti, ampak prej okrepi tisti hvala od prej. Zahvaljevanje traja kar nekaj časa, postaja mi nerodno. Dobro, pravzaprav sem jo zgolj nežno opozorila, da ima na stežaj odprt nahrbtnik, to je vse. Ne, ker bi jo lahko kdo okradel, to se zdi v japonski družbi praktično nemogoče, ampak lahko pa bi kaj zletelo ven na tistem nagnetenem metroju. Samo to. Sama sebi se ob mladenki zdim štorasta, nerodno mi je in nekako – kaj pa vem ... nenavadno je. Pa ne govorim o tem, da sem pač za glavo večja od vseh tam in da moja perspiracija ne sodeluje s podnebjem ravno tako kot njihova, ampak o gibkosti misli, pozornosti in ... izobilju prijaznosti.
Kot kaže, je bilo dovolj, oddala sem svoj mini prispevek za dobro družbe in zahvala je bila iskrena. Enako kot takrat, ko sem odstopila sedež starejši gospe ali pa naredila prostor družinici z vozičkom. Nič ni samoumevno, za vse je nasmeh in zahvala. Prijetno je in nekako si želim, da bi se zmanjšala in skrčila, da bi se nekako bolj prilegala v udobje te obzirne neskončno prijazne in uvidevne družbe, mehkih ljudi, ki so tako zelo drugačni od drugih prebivalcev multimilijonskih mest, pa tudi naših, v katera se vse bolj vztrajno krade nestrpnost.
Nekaj dni kasneje v domačem najboljšem sosedu. "Ja, bote že morali priti sem." Aja, seveda, se globoko opravičujem, da sem med tremi enako praznimi blagajnami izbrala napačno. (Gospa je imela slab dan, sicer mi redno pomaga razvozlavati sistem točkovanja in popustov, ki mi je po letih žongliranja s pikami še vedno sila nerazumljiv).
Najbrž nekoliko idealiziram, po dolgih potovanjih je to nekako usojeno in samoumevno, zagotovo ima japonska druščina veliko težav, recimo sprejemanje tujcev in drugačnih (še vedno), ampak ni debate, da je občutenje izjemno pristne obzirnosti, spoštovanja in uvidevnosti pristno. In ni debate o tem, da bi bilo življenje marsikje veliko lažje, če bi ga znali zapakirati in izvažati, pa magari, tako kot vse ostalo, zavito v plastiko. Življenje bi bilo toliko lažje in prijaznejše, izvolite, tukaj je vaš paketek obzirnosti, en na dan, zjutraj. Kaj šele, če bi obzirnost ali vsaj normalnost preselili na družbena omrežja. Potem ne bi potrebovali 8. marca, ki nam bi organiziral prijaznost na spletu. Akcija inštituta je seveda posrečena in res ji želim vse najboljše, ampak, za boga no, kam smo prišli in predvsem kam gremo, da se mora normalnost organizirati proti nenormalnosti? Pri najboljši volji mi ni jasno, četudi je pol nenormalnosti robotske, še vedno je nekdo, ki te bote vzgaja in jim orkestrira. In najbrž je ta oseba še vedno človek, s človeško pametjo in možgani. In zaradi njega moramo mi, normalni, organizirati prijaznost. Ne, ne razumem. Tu mač zame, izstopila bi. Če bi lahko.
Ampak to ne gre, zato se lahko za zdaj tolažim s tem, da vem, da obstajajo družbe, kjer so prijaznost in obzirnost, spoštovanje drugih samoumevni. Tako tiho, samoumevno spoštovanje, neka globoka socialna harmonija, medsebojno spoštovanje in tišina, ki dostojanstveno premaga glasnost in razkazovanje, vpitje in kričanje. Središči se okoli empatije in obzira do potreb drugih, ne da bi pri tem osrediščili sebe. Ali pa udobje vsakodnevnih interakcij z zaposlenimi v trgovinah, bankah, na metrojih, ko veš, da se bo nekdo potrudil in pomagal (omotenaši), tudi če nisi prej potipal, kakšna sta njegova trenutna volja in razpoloženje. Ker preprosto družba in svet tako delujeta bolje, bolj tekoče in prijetno za vse. Ob tem pa ohranimo dostojanstvo vsi, tisti, ki ponuja storitev, in tisti, ki jo potrebuje.
Menda Japonci, ki pridejo v službo prvi, parkirajo dlje od vhodnih vrat, da lahko bližje parkirajo tisti, ki so bolj pozni. Ne vem, morda je mit, ampak ... družba, ki skrbi za druge brez obsojanj? Strašno nenavadno, sploh ker vse skupaj poteka brez pričakovanj povratne usluge.
Če kaj, bi lahko domačinom šli na živce v veliki avgustovski vlagi prepoteni turisti z neskončnimi plastenkami vode. Čeprav se trudimo. Kot se je nek angleški par naprezal utišati energičnega malega Iana, ki je skakal po sedežih na vlaku, ali pa je gospod turist za drugimi turisti brez besed neopazno pobral smeti. Ker vse je odvisno od večine in – ja, vem, naivno – ko bo večina obzirna, bo manjšina vse manjša.
Ajd, počitnice so in morda so še dovoljene nesebične sanje. Zato tudi potujemo.
