Evropska unija se je v zadnjem desetletju v glavnem ukvarjala z upravljanjem kriz in celo z morebitno grožnjo svojemu nadaljnjemu obstoju. Odnos javnosti do EU se je zaostril – državljani so sicer podpirali prva dva valova evropskega povezovanja v 50-ih in 80-ih letih, toda od leta 2008 ali 2009, če ne že prej, so vse bolj kritični do EU. Kar zadeva evropski projekt, je najpomembnejše vprašanje trenutno, ali se sploh splača biti povezan?
Francoski ekonomist in Nobelov nagrajenec Jean Tirole v knjigi Economics for the Common Good (neuraden prevod: Ekonomija za skupno dobro) obžaluje, da se je upanje, ki je zaznamovalo evropski projekt, spremenilo v negotovost. “Danes ponovno potrebujemo dolgoročno vizijo,“ pravi Tirole in poudarja, da se “moramo vrniti k evropskemu idealu in ostati združeni okoli njega.“
Ima popolnoma prav. EU si ne more privoščiti še nadaljnjih 10 let negotovosti in upravljanja kriz. Mora oblikovati trajnostno prihodnost, ki bo temeljila na štirih stebrih: ambicioznem programu politike, poudarku na rezultatih, reformi ustanov EU in ponovnem poudarku na evropskih vrednotah.
S takšnim programom bi lahko izboljšali kakovost življenja po vsej Evropi, omogočili državljanom večjo gotovost, spodbudili skupno dobro in stimulirali inovacijo, poleg tega pa bi ustvarili bolj vzdržljivo Evropo. Na srečo je EU v dobrem položaju, da oblikuje drzno, a realistično vizijo, s katero bo lahko odgovorila na kritike državljanov.
Zadnje desetletje ni bilo prijetno za Evropo. Toda z navdihujočim in v prihodnost usmerjenim programom bi EU lahko končno zaključila obdobje upravljanja kriz in se ponovno posvetila doseganju dolgoročnih ciljev.
