Ko so ruski tanki začeli ofenzivo proti Kijevu, so prebivalci Poljske nemudoma priskočili na pomoč milijonom ukrajinskih beguncev. Takrat se je zdelo, da državi kujeta neprebojno zavezništvo. Vendar se je to začetno navdušenje močno ohladilo, poroča britanski časnik The Guardian. Nedavna javnomnenjska raziskava inštituta CBOS namreč kaže, da kar 52 odstotkov Poljakov zdaj nasprotuje sprejemanju ukrajinskih beguncev.
Vedno več desničarskih politikov trdi, da donacije orožja slabijo poljsko obrambno sposobnost pred morebitnim ruskim napadom. Hkrati so na plano znova prišle zgodovinske zamere. Napetosti so narasle, ko je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski poimenoval vojaško enoto po Ukrajinski uporniški armadi (UPA). Pripadniki te organizacije so namreč med drugo svetovno vojno pobili okoli 100.000 Poljakov. Poljski predsednik Karol Nawrocki se je odzval ostro in Zelenskemu preklical red belega orla, najvišje državno odlikovanje za tujce. Na obeh straneh nato niso našli volje, da bi naredili korak nazaj, in si vrnili še nekaj drugih odlikovanj in s tem močno ohladili medsebojne odnose.
Ruska propaganda in nasilje na ulicah
Takšni politični spori predstavljajo odlično gorivo za rusko propagando, ki se hitro širi po poljskih družbenih omrežjih. Dezinformacije o ukrajinskih beguncih, ki naj bi izkoriščali socialni sistem na račun lokalnega prebivalstva, spodbujajo sovraštvo. To sovraštvo se vse pogosteje spreminja v fizično nasilje. Konec julija sta neznanca pred trgovino v Vroclavu napadla mlad ukrajinski par in jima vpila, naj odideta v vojno. Mediji skoraj vsak dan poročajo o besednih ali fizičnih napadih na ukrajinske državljane na poljskih ulicah.
Glavni razlog za poslabšanje odnosov pa se po mnenju poznavalcev skriva drugje. Poljska vlada in družba nista razumeli, da Ukrajinci niso zgolj nemočne žrtve Vladimirja Putina, ampak ljudje z lastnimi ambicijami. Številni begunci so hitro zapustili domove svojih gostiteljev, najeli ali kupili stanovanja ter odprli podjetja. Ustvarili so močno skupnost in začeli neposredno tekmovati z lokalnim prebivalstvom na trgu dela in v gospodarstvu. Odločno so zavrnili vlogo pasivnih in večno hvaležnih prejemnikov poljske dobrodelnosti.
Kijev ne potrebuje več poljskega zagovornika
Poljska, ki je od konca druge svetovne vojne etnično zelo homogena država, se s to demografsko spremembo izjemno težko spopada. Ukrajina se je medtem iz pasivne prejemnice zahodne pomoči prelevila v globalno izvoznico vojaške tehnologije in strokovnega znanja. Kijev zdaj neposredno komunicira z voditelji ZDA in zahodne Evrope. Zelenski tako ne potrebuje več Poljske kot glavne zagovornice na mednarodnem parketu, saj lahko ukrajinske interese suvereno zastopa sam.
Namesto sodelovanja se zato vse pogosteje pojavlja prezir, upanje pa je zamenjalo sovraštvo. Vlada poljskega premierja Donalda Tuska ni pripravila svojih državljanov na to, da bodo begunci postali polnopravni in konkurenčni člani družbe. Prav tako je ohranjala utvaro, da ima Varšava odločilen glas pri tem, ali bo Ukrajina vstopila v demokratično Evropo.
