Avstrijsko-ameriški fizik in filozof Heinz von Foerster je leta 1960 v strokovni reviji Science objavil nenavadno napoved. Izračunal je, da bo 13. novembra 2026 svetovno prebivalstvo naraslo do te mere, da bo človeštvo doseglo svoj konec. Po njegovih izračunih naj bi število ljudi na ta dan težilo k neskončnosti, če bi se rast nadaljevala s takšnim tempom kot v preteklih dveh tisočletjih. Von Foerster je takrat opozoril, da ljudje ne bodo umrli zaradi pomanjkanja hrane, temveč preprosto zato, ker bo zmanjkalo prostora za življenje.
Matematični model, ki je dvignil prah
Fizik je v svoji raziskavi uporabil formulo, s katero je na podlagi zgodovinskih podatkov predvidel prihodnjo rast prebivalstva. Ugotovil je, da je svetovna populacija čez stoletja rasla hitreje kot eksponentno. Čas, potreben za podvojitev števila ljudi, se je nenehno krajšal, dokler po njegovem izračunu ne bi 13. novembra 2026 padel na nič. Kljub dramatičnim ugotovitvam raziskovalec verjetno ni povsem dobesedno verjel, da se bo človeštvo resnično namnožilo do neskončnosti. Za datum konca sveta je namreč izbral svoj 115. rojstni dan, kar kaže na to, da je želel predvsem pritegniti pozornost strokovne in splošne javnosti.
Z matematičnim modelom je želel slikovito prikazati, da vsaka populacija, ki se prehitro množi, neizogibno drvi v katastrofo. Tehnološki napredek pri pridelavi hrane po njegovem mnenju namreč ne more dohajati tako strme rasti. Kot rešitev je predlagal nadzorni mehanizem, ki ga je poimenoval "populacijski termostat". Ta sistem bi s pomočjo višjih davkov za družine z več kot dvema otrokoma ohranjal prebivalstvo na vzdržni ravni.
Napačna uporaba univerzalnih zakonov
Demograf Dalkhat Ediev z Mednarodnega inštituta za uporabno sistemsko analizo in ekonomist Javier Birchenall s kalifornijske univerze danes ugotavljata, da von Foersterjev model matematično ni napačen. Znanstvenik je pravilno prepoznal pomen pospešene rasti prebivalstva in ustvaril veljaven prikaz hiperbolične rasti. Težava pa nastane, ker je začasne demografske spremembe obravnaval kot brezčasne univerzalne zakone. Družbeni vzorci se namreč za razliko od fizikalnih zakonov nenehno spreminjajo glede na okoliščine in življenjski standard.
Ediev pojasnjuje, da bi biološke meje plodnosti v praksi hitro preprečile dolgoročno uresničitev takšne eksponentne rasti. Močno povečanje števila ljudi v preteklih stoletjih je namreč predvsem posledica znatnega upada umrljivosti, zlasti med otroki. Ko je umrljivost dosegla nizko raven, se rast preprosto ni mogla več nadaljevati z enakim tempom. Ljudje so v veliki meri že sami vgradili mehanizem, ki ga je zahteval von Foerster, saj si večina prebivalcev sveta danes želi imeti približno dva otroka, kar naravno umirja populacijsko eksplozijo.
Od prenaseljenosti do grožnje izumrtja
Zaradi padajoče rodnosti se je rast prebivalstva močno upočasnila, številne države pa se danes soočajo s povsem obratnim problemom – upadanjem števila prebivalcev. Birchenall ob tem opozarja, da tudi trenutnih trendov ne smemo samodejno projicirati v prihodnost. Kot primer navaja izračun, ki sega veliko dlje od von Foersterjevega: če bi trenutno stopnjo naravnega upada prebivalstva na Japonskem obravnavali kot univerzalni trend, bi planet 5. maja 3108 ostal popolnoma brez ljudi.
Strokovnjaki zato poudarjajo, da moramo biti pri napovedovanju prihodnosti na podlagi trenutnih stopenj rasti ali upadanja izjemno previdni. Kljub pomanjkljivostim pa zgodovinsko ujemanje von Foersterjevega modela kaže na pomemben mehanizem, kjer večje populacije ustvarjajo več znanja in tehnološkega napredka, kar na koncu izboljšuje možnosti za preživetje in prilagajanje. Ob bližajočem se datumu domnevnega konca sveta bo raziskovalno središče na Dunaju novembra organiziralo posebno konferenco, kjer bodo strokovnjaki analizirali resnično stanje svetovnega prebivalstva in posledice demografskih sprememb.
