Z veliko zaskrbljenostjo in ogorčenjem smo se seznanili z opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izr. prof. dr. Janku Skoku zaradi njegovega javnega pisanja v polemični rubriki Pogledi (Večer, 1. 9. 2026) o delovanju Univerze v Mariboru, odločanju vodstva in vprašanjih znanstvene integritete. Takšen ukrep odločno obsojamo. Ne glede na to, ali se z vsebino, načinom ali posameznimi formulacijami objavljenega pisma strinjamo, je uporaba instituta opozorila pred odpovedjo za sankcioniranje javno izraženih kritičnih stališč izjemno zaskrbljujoč signal za celotno univerzitetno skupnost. Univerza, ki se odziva na kritiko z grožnjo odpovedi, odpira vprašanje, kakšen prostor sploh še ostaja za svobodno, neodvisno in kritično akademsko razpravo.
Vsebina opozorila zaposlenemu ne očita neizpolnjevanje konkretnih delovnih obveznosti, ampak to, da je javno in kritično spregovoril o ravnanju vodstva ter o domnevnih nepravilnostih, povezanih z znanstveno integriteto. Če naj bi bila že javna kritika odločitev vodstva ali opozarjanje na domnevne nepravilnosti razlog za delovnopravno sankcioniranje, potem se nevarno približujemo vzpostavljanju prakse, v kateri se kritično izražanje zaposlenih obravnava kot disciplinski problem.
"Univerza, ki se odziva na kritiko z grožnjo odpovedi, odpira vprašanje, kakšen prostor sploh še ostaja za svobodno, neodvisno in kritično akademsko razpravo"
To je mogoče razumeti kot uvajanje neke vrste verbalnega delikta v akademsko okolje: ne zato, ker bi bila vsaka javna izjava samodejno nedotakljiva, temveč zato, ker se meja med legitimno kritiko in domnevno kršitvijo delovnih obveznosti očitno postavlja na način, ki lahko zaposlene odvrne od javnega izražanja strokovnih stališč in opozarjanja na nepravilnosti. Svoboda izražanja ne pomeni pravice do neomejenega žaljenja ali zavestnega širjenja neresnic. Pomeni pa tudi pravico do ostrih, neprijetnih in polemičnih stališč, zlasti kadar gre za vprašanja javnega pomena, akademske integritete, kadrovskih odločitev in delovanja javne univerze. Prav pri takšnih vprašanjih bi morala univerza pokazati največjo mero odprtosti za argumentirano kritiko, preglednost in pripravljenost na soočenje z neprijetnimi vprašanji.
Če so bile v objavljenem pismu navedene trditve, ki jih je treba preveriti, je prav, da se preverijo. Če so bili izrečeni očitki, ki zahtevajo dodatna pojasnila ali dokazila, je prav, da se o njih razpravlja na podlagi dejstev in ustreznih postopkov. Toda delovnopravno opozorilo, ki lahko ob ponovitvi vodi do odpovedi zaposlitve, ne sme postati sredstvo za discipliniranje kritičnih glasov na univerzi.
Marsikaj smo na Univerzi v Mariboru že doživeli, tudi zlorabljanje delovnopravnega instituta opozorila pred odpovedjo in obračunavanja v habilitacijskih postopkih za utišanje kritičnih glasov, nikoli pa nismo in tudi v vašem mandatu ne bomo sprejeli kot običajno ali samoumevno ravnanje univerzitetnega vodstva.
Še posebej zaskrbljujoče je, da se to dogaja prav na začetku mandata novega rektorja. Začetek mandata je priložnost, da se vzpostavijo standardi odprtosti, zaupanja, akademske svobode in spoštovanja različnosti mnenj. Namesto tega smo priča potezi, ki lahko med zaposlenimi vzbudi strah pred javnim izražanjem nestrinjanja in ustvari vtis, da je kritičnost do vodstva tvegana za njihov delovnopravni položaj.
Zato se je treba vprašati: Ali si tako predstavljate vodenje Univerze v Mariboru? Kot institucijo, v kateri se na kritična stališča odgovarja z argumenti, preverjanjem dejstev in transparentnim delovanjem, ali kot institucijo, v kateri se kritičnega zaposlenega opozori, da lahko ob ponovitvi svojega ravnanja izgubi zaposlitev?
Univerza ni zgolj hierarhično organizirana delovna organizacija. Je akademska skupnost, katere temeljni smisel so ustvarjanje znanja, neodvisno mišljenje, argumentirana polemika in kritično preverjanje uveljavljenih stališč ter odločitev. Vodstvo univerze mora biti sposobno prenesti tudi ostro kritiko, ne da bi jo avtomatično razumelo kot napad na svoj ugled ali ugled institucije. Ugled univerze se namreč ne varuje z utišanjem kritike, temveč z zakonitim, preglednim, strokovnim in etično neoporečnim delovanjem.
Ob tem poudarjamo, da mora biti akademska svoboda povezana tudi z odgovornostjo, spoštovanjem posameznikov in preverljivostjo javno izrečenih trditev. Toda prav zato morajo biti ukrepi vodstva sorazmerni, prepričljivo utemeljeni in takšni, da ne ustvarjajo zastraševalnega učinka na celotno akademsko skupnost.
Od rektorja zato pričakujemo jasno stališče do vprašanja, kakšno raven svobode izražanja, kritičnosti in javne akademske razprave bo Univerza v Mariboru varovala v času njegovega mandata. Pričakujemo tudi, da bo prepoznal širši pomen tega primera, ki daleč presega položaj enega zaposlenega. Pozivamo vas, da ponovno preučite izdano opozorilo, se opredelite do njegovega učinka na svobodo izražanja zaposlenih ter zagotovite, da delovnopravni ukrepi ne bodo uporabljeni kot sredstvo za odvračanje od legitimne strokovne in javne kritike.
To ni zgolj vprašanje podpore posameznemu zaposlenemu. Gre za vprašanje, kakšno univerzo želimo imeti in kakšen zgled bo njeno vodstvo dajalo tudi mladim, ki nameravajo na taki univerzi študirati. Na začetku vašega mandata imate priložnost pokazati, da ne želite vladati z ustrahovanjem in zlorabljanjem delovnopravnih institutov. Pričakujemo, da boste to priložnost izkoristili. Kakšno univerzo želite voditi, gospod rektor?
