Država ni zgolj parlament, policija in vojska. To je prazna lupina, če nima lastnega znanja in tudi lastnega kapitala, ki bi ga lahko usmerili v razvojne projekte.
"Trenutno imamo v Sloveniji situacijo, kjer je osrednjeslovenska regija v svetovnem merilu po svojem BDP na prebivalca pred Združenimi arabskimi emirati, takoj za Veliko Britanijo, na 30. mestu, medtem ko je zasavska regija na 80. mestu, tik pred Kubo. Torej imamo po BDP-ju na prebivalca tako izjemno veliko razliko - in dokler ne bo vlade, ki bo jasno, z ukrepi in zastavitvijo politike, to spremenila, bo Univerza v Mariboru, kar je že pogosto bila, označena kot nekdo, ki jamra, ki 'jokca'," pravi odhajajoči rektor dr. Zdravko Kačič.
Iz vsebine:
- Verjamem, da bo Univerza v Mariboru v prihodnosti imela rektorico. Se pa na univerzi, bolj kot kjerkoli drugje, kaže dilema, ki se pojavlja pri marsikateri kandidatki, pa ne samo v času rektorskih volitev, ampak nasploh v karieri, kjer morajo še vedno v bistveno večji meri izbirati med obveznostmi, ki jih imajo v svojem zasebnem življenju in v karieri.
- Pri skupnosti, ki je tako heterogena in ima več kot 2300 zaposlenih, zdaj že skoraj 16.000 študentov, je zmeraj veliko vsakodnevnih izzivov, ki zahtevajo sodelovanje in medsebojno razumevanje.
- Sedemnajst članic univerze, ki izvajajo izobraževalno dejavnost, skupaj z Univerzitetno knjižnico Maribor in Študentskimi domovi, se je v preteklosti zaradi neurejenih finančnih razmer v visokošolskem prostoru, ki jih končno ureja novi zakon o visokem šolstvu, gledalo med seboj kot se gledajo nasprotniki v svojih okopih- in potem skušajo izpleniti čim več. Menim, da smo to presegli, da zdaj bolje razumemo drug drugega, da gremo po poti zavedanja, da če smo enotni v svojih stališčih, v svojih prizadevanjih, lažje rešujemo vsakodnevne težave, tudi glede finančnih vidikov, ki so najbolj zahtevni.
- Vedno znova sem bil pozitivno presenečen, koliko inovativnosti, ambicije je v naši akademski skupnosti, tako da nas za morda še večje projekte ni treba biti strah, kar je ključno za zagotavljanje uspešnega razvoja univerze.
- V javnosti se veliko ali pa marsikaj govori - in to je lahko težava. Sploh v sodobnih družbah, kjer vsak meni, da ima vse informacije za to, da lahko sprejme sklep ali pa verjame neki informaciji.
- Kritika je sestavni del delovanja univerze, vendar mora, sploh na univerzi, izhajati iz samokritike. Najprej se moram samokritično zazreti v ogledalo in nato biti kritičen do skupnosti, na katero želim kritiko usmeriti.
- Biti zaposlen na univerzi je privilegij, ker smo edini javni uslužbenci, ki lahko sami odločamo, kaj bomo raziskovali in kaj bomo poučevali. Nikogar drugega v slovenskem prostoru in tudi v svetu ni, ki bi imel to zaupanje skupnosti. Ker ga imamo, moramo biti do skupnosti odgovorni.
- Univerze so edine, ki so formalno na področju javnih uslužbencev globalno primerjane, saj imamo množico lestvic, kjer nas vrednotijo in rangirajo. Univerza zato od zaposlenih pričakuje določen standard njihovega dela in rezultatov. Velika večina akademske skupnosti to razume.
- Mi zdaj že dobra štiri leta spremljamo uspešnost naših zaposlenih v habilitacijskih postopkih in ugotavljamo, da več kot 90 odstotkov vlog, ko preverjamo raziskovalne kazalnike prek sistema SICRIS, kjer beležimo naše raziskovalne rezultate v celotnem slovenskem prostoru, sodi v zgornjih deset do 15 odstotkov najuspešnejših raziskovalk in raziskovalcev. Zanje habilitacijska merila univerze sploh niso relevantna, ker jih nekajkrat presežejo.
- Biti univerzitetni profesor ni ugodna služba s šesturno obvezo predavanj na teden, ampak je trdo delo, ki zahteva bistveno več kot 40 ur, če želimo upravičiti svoje delo in biti mednarodno primerljivi, kot od nas vsi pričakujejo.
- Nobene potrebe ni bilo, da bi vodstvo univerze obveščalo študente, da so lahko brez skrbi. Oni morajo biti brez skrbi ves čas. To je naša naloga.
- Univerza je eden od stebrov družbe, ki preživijo države.
- Vodstva univerze nikoli ne smejo biti politično opredeljena, ampak morajo biti nevtralna, z željo po gradnji akademskih vrednot in koncentrirana na izvajanje poslanstva univerze. Mi smo skušali to zasledovati in nismo imeli težav, katera koli vlada je bila.
- Kar si univerze želimo, je, da imamo dovolj ministra. Torej, da je minister v dovolj veliki meri na voljo nam in razume in prisluhne in podpre naše projekte - ali pa razume naše razvojne potrebe, da se lahko čim bolj uspešno razvijamo. Ali je to minister, ki pokriva celotno izobraževanje ali samo visoko šolstvo, je stvar odločitve vlade.
- Funkcija rektorja ni politična funkcija. Rektor je akademski starešina in prvi med enakimi. Bilo bi slabo, če bi se univerza za dosego svojega cilja morala posluževati političnih mehanizmov in lobiranja, kot je na področju politike pogosto navada.
- Po 22 letih izvajanja kohezijske politike je ta dala slabe rezultate, saj so se razvojne razlike med vzhodno in zahodno kohezijsko regijo povečale od štiri do osem odstotkov.
- Ves čas smo od predstavnikov našega gospodarstva poslušali, kako ne izobražujemo kakovostnih kadrov za industrijo, medtem pa od avstrijskih podjetij nihče nikoli ni rekel kaj takšnega.
- Višje dodane vrednosti danes ne morete ustvarjati s pridnimi rokami, ampak z inovativnimi idejami in njihovim udejanjanjem.
- Država ni zgolj parlament, policija in vojska. To je prazna lupina, če nima lastnega znanja in lastnega kapitala, ki bi ga lahko usmerili v razvojne projekte.
Iz vsebine:
- Verjamem, da bo Univerza v Mariboru v prihodnosti imela rektorico. Se pa na univerzi, bolj kot kjerkoli drugje, kaže dilema, ki se pojavlja pri marsikateri kandidatki, pa ne samo v času rektorskih volitev, ampak nasploh v karieri, kjer morajo še vedno v bistveno večji meri izbirati med obveznostmi, ki jih imajo v svojem zasebnem življenju in v karieri.
- Pri skupnosti, ki je tako heterogena in ima več kot 2300 zaposlenih, zdaj že skoraj 16.000 študentov, je zmeraj veliko vsakodnevnih izzivov, ki zahtevajo sodelovanje in medsebojno razumevanje.
- Sedemnajst članic univerze, ki izvajajo izobraževalno dejavnost, skupaj z Univerzitetno knjižnico Maribor in Študentskimi domovi, se je v preteklosti zaradi neurejenih finančnih razmer v visokošolskem prostoru, ki jih končno ureja novi zakon o visokem šolstvu, gledalo med seboj kot se gledajo nasprotniki v svojih okopih- in potem skušajo izpleniti čim več. Menim, da smo to presegli, da zdaj bolje razumemo drug drugega, da gremo po poti zavedanja, da če smo enotni v svojih stališčih, v svojih prizadevanjih, lažje rešujemo vsakodnevne težave, tudi glede finančnih vidikov, ki so najbolj zahtevni.
- Vedno znova sem bil pozitivno presenečen, koliko inovativnosti, ambicije je v naši akademski skupnosti, tako da nas za morda še večje projekte ni treba biti strah, kar je ključno za zagotavljanje uspešnega razvoja univerze.
- V javnosti se veliko ali pa marsikaj govori - in to je lahko težava. Sploh v sodobnih družbah, kjer vsak meni, da ima vse informacije za to, da lahko sprejme sklep ali pa verjame neki informaciji.
- Kritika je sestavni del delovanja univerze, vendar mora, sploh na univerzi, izhajati iz samokritike. Najprej se moram samokritično zazreti v ogledalo in nato biti kritičen do skupnosti, na katero želim kritiko usmeriti.
- Biti zaposlen na univerzi je privilegij, ker smo edini javni uslužbenci, ki lahko sami odločamo, kaj bomo raziskovali in kaj bomo poučevali. Nikogar drugega v slovenskem prostoru in tudi v svetu ni, ki bi imel to zaupanje skupnosti. Ker ga imamo, moramo biti do skupnosti odgovorni.
- Univerze so edine, ki so formalno na področju javnih uslužbencev globalno primerjane, saj imamo množico lestvic, kjer nas vrednotijo in rangirajo. Univerza zato od zaposlenih pričakuje določen standard njihovega dela in rezultatov. Velika večina akademske skupnosti to razume.
- Mi zdaj že dobra štiri leta spremljamo uspešnost naših zaposlenih v habilitacijskih postopkih in ugotavljamo, da več kot 90 odstotkov vlog, ko preverjamo raziskovalne kazalnike prek sistema SICRIS, kjer beležimo naše raziskovalne rezultate v celotnem slovenskem prostoru, sodi v zgornjih deset do 15 odstotkov najuspešnejših raziskovalk in raziskovalcev. Zanje habilitacijska merila univerze sploh niso relevantna, ker jih nekajkrat presežejo.
- Biti univerzitetni profesor ni ugodna služba s šesturno obvezo predavanj na teden, ampak je trdo delo, ki zahteva bistveno več kot 40 ur, če želimo upravičiti svoje delo in biti mednarodno primerljivi, kot od nas vsi pričakujejo.
- Nobene potrebe ni bilo, da bi vodstvo univerze obveščalo študente, da so lahko brez skrbi. Oni morajo biti brez skrbi ves čas. To je naša naloga.
- Univerza je eden od stebrov družbe, ki preživijo države.
- Vodstva univerze nikoli ne smejo biti politično opredeljena, ampak morajo biti nevtralna, z željo po gradnji akademskih vrednot in koncentrirana na izvajanje poslanstva univerze. Mi smo skušali to zasledovati in nismo imeli težav, katera koli vlada je bila.
- Kar si univerze želimo, je, da imamo dovolj ministra. Torej, da je minister v dovolj veliki meri na voljo nam in razume in prisluhne in podpre naše projekte - ali pa razume naše razvojne potrebe, da se lahko čim bolj uspešno razvijamo. Ali je to minister, ki pokriva celotno izobraževanje ali samo visoko šolstvo, je stvar odločitve vlade.
- Funkcija rektorja ni politična funkcija. Rektor je akademski starešina in prvi med enakimi. Bilo bi slabo, če bi se univerza za dosego svojega cilja morala posluževati političnih mehanizmov in lobiranja, kot je na področju politike pogosto navada.
- Po 22 letih izvajanja kohezijske politike je ta dala slabe rezultate, saj so se razvojne razlike med vzhodno in zahodno kohezijsko regijo povečale od štiri do osem odstotkov.
- Ves čas smo od predstavnikov našega gospodarstva poslušali, kako ne izobražujemo kakovostnih kadrov za industrijo, medtem pa od avstrijskih podjetij nihče nikoli ni rekel kaj takšnega.
- Višje dodane vrednosti danes ne morete ustvarjati s pridnimi rokami, ampak z inovativnimi idejami in njihovim udejanjanjem.
- Država ni zgolj parlament, policija in vojska. To je prazna lupina, če nima lastnega znanja in lastnega kapitala, ki bi ga lahko usmerili v razvojne projekte.
Franja Žišt










