Več kot 700 metrov globoko pod gladino Atlantskega oceana leži edinstvena in skrivnostna pokrajina. Iz popolne teme se v bližini Srednjeatlantskega hrbta dvigajo nazobčani stolpi. Njihove blede stene srhljivo žarijo pod lučmi raziskovalnih podmornic. Nekatere tvorbe spominjajo na gobe, najvišja med njimi pa v višino meri kar 60 metrov. To nenavadno mesto, ki so ga raziskovalci poimenovali Izgubljeni grad, morda skriva odgovore na eno največjih vprašanj človeštva: kako se je na Zemlji sploh začelo življenje.
Raziskovalci so hidrotermalno polje odkrili leta 2000 in predstavlja najstarejše tovrstno okolje, ki so ga kdaj našli v oceanih. Znanstveniki ocenjujejo, da kamnine iz Zemljinega plašča tam reagirajo z morsko vodo že vsaj 120 tisoč let. Pri tej reakciji v okolico uhajajo vodik, metan in drugi plini. Čeprav se zdijo pogoji povsem negostoljubni, to območje kar vrvi od življenja. Ogljikovodiki, ki nastajajo v vrelcih, hranijo nenavadne mikrobne skupnosti, ki za preživetje ne potrebujejo kisika.
Vrelci izpuščajo pline, ki dosegajo temperature do 40 stopinj Celzija. V njihovi bližini uspevajo goste populacije polžev in rakov, občasno pa območje obiščejo tudi večja bitja, kot so kozice, morski ježki in jegulje. Izgubljeno mesto izstopa predvsem zaradi načina nastanka ogljikovodikov. Ti ne nastajajo s pomočjo sončne svetlobe ali atmosferskega ogljikovega dioksida, temveč s kemičnimi reakcijami neposredno na dnu globokega morja.
Življenje zunaj našega planeta
Ker znanstveniki ogljikovodike obravnavajo kot osnovne gradnike življenja, verjamejo, da bi podobni pogoji teoretično lahko podpirali življenje tudi drugje v našem Osončju, poroča Unilad. Mikrobiolog William Brazelton pojasnjuje, da bi takšen ekosistem danes lahko deloval na Enkeladu ali Evropi, dveh ledenih lunah, ki krožita okoli Saturna in Jupitra. V preteklosti bi morda lahko obstajal celo na Marsu.
Izgubljeno mesto se močno razlikuje od tako imenovanih črnih dimnikov, druge vrste podmorskih vulkanskih vrelcev, ki jih znanstveniki pogosto omenjajo kot možno mesto nastanka življenja. Črni dimniki delujejo na podlagi toplote magme in proizvajajo predvsem minerale, bogate z železom in žveplom. Vrelci pa ustvarijo do stokrat več vodika in metana. Njihove kalcitne strukture so precej večje, kar kaže na to, da delujejo že veliko dlje. Najvišjo formacijo so raziskovalci poimenovali Pozejdon, po grškem bogu morja.
Bodo rudarski stroji uničili naravo?
Kljub svoji edinstvenosti pa prihodnost tega izjemnega najdišča visi na nitki. Leta 2018 je Poljska pridobila rudarske pravice za okoliško globokomorsko območje. To je med znanstveniki sprožilo preplah. Opozarjajo, da bi rudarski posegi v bližini lahko ustvarili nevarne oblake sedimentov, ki bi prekrili in zadušili ta krhki habitat. Samo termalno polje sicer ne vsebuje virov, ki bi zanimali rudarje, a neposredna bližina industrijske dejavnosti predstavlja ogromno tveganje.
Zaradi te grožnje si številni znanstveniki in naravovarstveniki zdaj aktivno prizadevajo, da bi izgubljeno mesto uradno uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine. S tem upajo, da bodo zaščitili strukturo, ki je v tišini oceana obstajala desettisoče let, preden so ljudje sploh posumili, da se tam skriva.
