Melita Forstnerič Hajnšek
Naša generacija smo imeli možnost biti vsaj nekaj časa neodgovorno mladi. To pomeni, da si lahko podaljšal študij za leto ali dve, živel na račun staršev, z avtoštopom potoval po svetu, brez strahu pred terorizmom. Takrat si je vsak želel izumiti svoj imidž, svojo samopodobo in v sebi poiskati neko lastno originalnost. Imam občutek, da je danes diametralno nasprotno, da hočejo biti vsi duhovno in vizualno čimbolj zliti v svoj čas. Vseeno pa se mi zdi, da so današnji gimnazijci, recimo moj najmlajši sin Črt, spet drugačni, bolj nam podobni," začne Zoran Predin v mariborski Gledališki kavarni, kjer sva se srečala po dolgem koronskem odlogu. Pred velikim dogodkom v njegovem Mariboru - javnim predvajanjem in skupinskim poslušanjem novega dvojnega albuma Tu smo - vaši smo! skupine Lačni Franz, ki bo 11. junija na letnem vrtu Hiše Oz, na Titovi 63. Koncertno ga zdaj ni mogoče promovirati. Album so posneli 29. novembra lani v dvorani Štuk ob štiridesetletnici benda, z njimi je prepevala tudi mariborska publika. Povabljeni so vsi, ki so bili na tem koncertu, in seveda vsi, ki so ga zamudili. Če so ga peli skupaj, je prav, da ga zdaj skupaj tudi poslušajo.
Pandemija je prestavila vse vaše načrtovane koncerte za nedoločen čas. Kaj je vam in nam koronakriza prinesla in odnesla?
"Tri mesece sem že doma in ne vem, kako bo naprej. Živim od koncertov. Smisel mojega življenja in moje poslanstvo je koncert, tisti dve uri na odru. Vse, kar počnem, počnem za tisti dve uri. Zdaj tega ni in kovček, ki ga imam že štirideset let zraven sebe v spalnici, čaka. Doslej sem bil vse vikende nekje drugje, pol meseca sem se vozil sem pa tja po celi bivši državi in še kam. Zdaj pa se tri mesece gledava s kovčkom in me sprašuje, kaj je zdaj, greva že enkrat. Zmigujem z glavo. Moj način življenja se je popolnoma spremenil, dejansko ne vem, kaj me čaka, od česa bomo živeli. Kako bomo delali in skrbeli za svoje družine v bodoče? Trenutno niti objektivna stvarnost sama ne ve, kaj bo jeseni z nami počela, ko nas bo načela ekonomska kriza in zadavilo enoumje."
Nova oblast bo dobila moj glas, če bo prepovedala anonimne komentarje. Ljudi so pehali v smrt
Od 1 do 5
Najbolj sveža pesem Naša kri ne bo nikoli bela je postala himna zadnjih protestov, Alfa samec je spet strašno aktualen po štirinajstih letih od nastanka.
”Našo kri sem napisal kot komentar na razveljavljeno sodbo VS RS vojnemu zločincu generalu Rupniku. Posvetil sem jo borcem XIV. divizije in Pohorskega bataljona. Moj Rok je spet napravil odličen video. Pesem postaja himna današnjega časa."
Zadnji koncert ste odigrali v Lisinskem v Zagrebu 6. marca z Zagrebško filharmonijo?
"Uresničile so se mi davne, gimnazijske sanje. Izbral sem šestnajst glasbeno močnih skladb. Obstajala je možnost, da bi morali koncert odpovedati, a smo ga v razprodanem Lisinskem k sreči brez okužbe izpeljali."
Album Ikebana iz leta 1981 je dobil odlične kritike na jugoslovanski sceni, uvrstili so vas med prvoligaše novega vala, komisija za šund z dr. Matjažem Kmeclom na čelu pa vas je tedaj obdavčila.
"Kritični punkovski in novovalovski bandi so bili s strani režima nezaželeni. Komisija za šund je obdavčila naše albume, zato so bili dvajset odstotkov dražji od ostalih. Pravzaprav so nam naredili uslugo, saj so nam s to oznako še uradno potrdili kredibilnost v očeh naše generacije. Verjamem, da je danes dr. Kmeclu, nekdanjemu predsedniku komisije za šund, nerodno."
Bela simfonija Lačnih Franzov, posvečena našemu prvemu smučarskemu idolu, ni bila razumljena tako, kot ste jo zasnovali, ironično.
“Ne. Ampak nič hudega. Hecali smo se na račun Križaja, polnega občudovanih slovenceljskih lastnosti, pridnega, marljivega in ubogljivega, ki je bil skoraj vedno nehvaležno četrti, ali v najboljšem primeru večno drugi, in občudovali Petroviča, poduhovljenega, urbanega svetovljana, ki je Stenmarka in Križaja nažgal, kadar koli je imel pet minut časa."
Boris Dežulović je nekoč izjavil, da so vas v porodnišnici gotovo zamenjali.
"To je rekel zato, ker se mu zdim tako zelo netipičen Slovenec. Stereotipom o Slovencih enostavno ne zadostujem. Nisem še bil na Triglavu. Rekel sem si, če že moram na Triglav, bom šel pa na tisto našo ladjo, ko bo zasidrana v Kopru, in se bom tam spredaj zazrl čez palubo nad napisom, fotografu v dokaz."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
