Nejc Strojnik
Slovensko moško smučanje je nekoč živelo za slalom. Za Križaja, Petroviča, Koširja in njihove naslednike. Danes je stanje precej drugačno. Na nedeljski tekmi svetovnega pokala v finskem Leviju Slovenija (znova) ne bo imela niti enega predstavnika. V disciplini, v kateri so slovenski smučarji nekoč krojili svetovni vrh, je že sam nastop v svetovnem pokalu postal težko dosegljiv cilj. Še najbližje mu je 20-letni Miha Oserban, ki je marca nastopil na domačem slalomu v Kranjski Gori. Toda tam veljajo nekoliko drugačna pravila. Medtem ko se mora smučar za nastop na običajnih tekmah svetovnega pokala praviloma uvrščati med najboljših 150 na lestvici FIS, imajo gostitelji možnost nastopa tudi s tekmovalci do 350. mesta.
Oserban je na oktobrski slalomski lestvici zasedal 219. mesto. Precej bolje mu kaže v veleslalomu, kjer je bil 90. in kamor je trenutno usmerjen tudi večji del njegovega programa. Jeseni mu je slalomske treninge dodatno otežila poškodba zapestja. Zato ga v Leviju ne bo, Slovenija pa nima nikogar drugega, ki bi lahko zasedel njegovo mesto.
Zadnjič pred skoraj dvema letoma
Kako daleč je slovenski slalom od nekdanjih časov, povedo že datumi. Zadnji Slovenec, ki je na slalomu svetovnega pokala nastopil zunaj Kranjske Gore, je bil Tijan Marovt. Pisal se je 29. januar 2025, prizorišče je bil Schladming. Marovt je odstopil že v prvi vožnji. Nekaj tednov pozneje je pri 22 letih končal kariero. V svetovnem pokalu je zbral 32 nastopov, točk pa nikoli ni osvojil. Odtlej je slovenska prisotnost v tej disciplini omejena na Kranjsko Goro. Lani je tam nastopil Oserban in odstopil, letos pa dosegel 52. čas prve vožnje. To je bil obenem edini slovenski nastop na enajstih slalomih svetovnega pokala v prejšnji sezoni.
Še dlje je treba seči po zadnje točke. Te je 15. januarja 2023 v Wengnu osvojil Štefan Hadalin, ki je zasedel 27. mesto. Od takrat je bilo na sporedu že 38 slalomov svetovnega pokala, Slovenija pa ni osvojila niti točke. Hadalin se je februarja 2024 poslovil od tekmovalnega smučanja, star komaj 28 let. Bil je zadnji slovenski slalomist, ki je lahko redno računal na drugo vožnjo. V sezoni 2020/21 je denimo točke osvojil na vseh enajstih slalomih, njegova najboljša uvrstitev v tej disciplini pa je bilo sedmo mesto v Madonni di Campiglio leta 2020. Njegovo srebro s svetovnega prvenstva v Åreju in tretje mesto iz Banskega sta bila dosežka v alpski kombinaciji.
Že v njegovih najboljših letih pa je bila slovenska slalomska ekipa maloštevilčna. V zadnjih desetih sezonah sta točke v tej disciplini osvajala samo Hadalin in Žan Kranjec, ki se je sicer posvečal predvsem veleslalomu. Hadalinov odhod je tako za seboj pustil praznino, ki je do danes ni zapolnil nihče.
Osem Slovencev v drugi vožnji
Morda najbolj zgovorna primerjava prihaja iz Schladminga. Na tamkajšnjem slalomu januarja 2001 se je v drugo vožnjo uvrstilo kar osem Slovencev. Mitja Kunc je končal na stopničkah, Jure Košir je bil šesti, Matjaž Vrhovnik sedmi, Rene Mlekuž osmi. Točke so osvojili še Drago Grubelnik, Andrej Miklavc in Uroš Pavlovčič, Mitja Valenčič pa je v finalu odstopil.
Slovenski smučarji so v slalomu svetovnega pokala zbrali 20 zmag, če upoštevamo tudi obdobje nekdanje Jugoslavije. Zadnjo je februarja 2000 v Yongpyongu dosegel Kunc, ki je januarja 2002 v Wengnu stal tudi na zadnjih slovenskih slalomskih stopničkah. Pred njim sta Bojan Križaj in Rok Petrovič osvajala kristalne globuse, na slalomskih tekmah pa se je pogosto za visoka mesta potegovalo več Slovencev. Tudi po koncu te zlate dobe slalom ni povsem izginil. Mitja Valenčič je še v sezoni 2011/12 končal na 14. mestu slalomskega seštevka. Pozneje je prišel Hadalin. A število konkurenčnih tekmovalcev je vztrajno kopnelo. Zadnjič so trije Slovenci na istem slalomu osvojili točke januarja 2010 v Kranjski Gori, zadnjič dva januarja 2020 v Zagrebu.
