Z upokojitvijo se posameznikova formalna vloga na trgu dela spremeni, vendar to nikakor ne pomeni, da se končajo njegova ustvarjalnost, strokovnost, odgovornost in sposobnost prispevati k skupnosti. Starejši od 65 let niso homogena skupina ljudi. To so posamezniki z različnimi sposobnostmi, interesi, življenjskimi izkušnjami in potrebami. Mnogi med njimi imajo znanje, ki bi ga družba lahko bistveno bolje izkoristila, če bi jim omogočila ustrezne možnosti za nadaljnje sodelovanje.
Starajoče se prebivalstvo se pogosto obravnava predvsem skozi stroške pokojnin, zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Takšen pogled je netočen, saj starejše postavlja predvsem v položaj prejemnikov pomoči, hkrati pa zanemarja njihovo vlogo ustvarjalcev družbene vrednosti. Njihove izkušnje, strokovno znanje, socialne mreže in razumevanje medčloveških odnosov so pomemben družbeni kapital. Če družba po eni strani opozarja na pomanjkanje kadrov, osamljenost in slabšanje medgeneracijskih vezi, po drugi strani pa ne prepoznava potenciala starejših, ravna protislovno in razvojno nekorektno do njih.
Od prostovoljstva in humanitarnosti do plačanega dela
Starejši lahko pomembno prispevajo k razvoju lokalnih skupnosti, prostovoljstvu in humanitarnim dejavnostim. Sodelujejo lahko pri pomoči osamljenim, bolnim in socialno ogroženim, v društvih, kulturnih organizacijah, izobraževalnih programih ter dejavnostih za ohranjanje kulturne in naravne dediščine. Njihova življenjska zrelost, potrpežljivost in sposobnost razumevanja različnih življenjskih položajev so dragocene zlasti pri delu z ljudmi, ki potrebujejo podporo in občutek sprejetosti.
Pomembna je tudi možnost prenosa znanja. Upokojeni učitelji lahko pomagajo mladim pri učenju in tudi poučevanju (odvisno od njihove fizične sposobnosti), nekdanji obrtniki prenašajo praktične spretnosti, izkušeni strokovnjaki svetujejo organizacijam, podjetnikom in mlajšim sodelavcem. Tisti, ki si to želijo in so za delo sposobni, lahko nadaljujejo tudi plačano delo, mentorstvo ali projektno sodelovanje. Delodajalci bi morali njihove izkušnje prepoznavati kot prednost, ne pa jih zaradi starosti samodejno odpisovati. Starostna diskriminacija namreč ne škoduje le posamezniku, temveč tudi organizacijam, ki izgubljajo dragoceno znanje.
Družba mora preseči miselnost, da se z upokojitvijo konča tudi človekova uporabnost
Seveda aktivno staranje ne sme postati pritisk, da morajo starejši po upokojitvi še naprej delati, niti izgovor za nadomeščanje premalo financiranih javnih storitev z brezplačnim delom. Družba mora poskrbeti, da do tega ne prihaja. Prostovoljstvo mora biti namreč svobodna odločitev starejših, plačano delo pa ustrezno ovrednoteno. Prav tako je treba spoštovati tiste, ki zaradi zdravstvenih, osebnih ali drugih razlogov ne morejo sodelovati. Človekova vrednost ni odvisna od njegove produktivnosti.
Družbena odgovornost namesto praznih obljub
Vključevanje starejših zahteva več kot občasne pobude. Država in s tem občine, podjetja, izobraževalne ustanove in nevladne organizacije v njih morajo ustvarjati konkretne možnosti za njihovo sodelovanje. To vključuje dostopne programe vseživljenjskega učenja, mentorstva, prostovoljstva, primerne zaposlitvene možnosti in vključevanje starejših v odločanje o vprašanjih, ki zadevajo njihovo življenje.
Družba mora preseči miselnost, da se z upokojitvijo konča tudi človekova uporabnost. Starejši niso zgolj prejemniki pravic in storitev, ampak lahko ostajajo dejavni državljani, ustvarjalci in nosilci solidarnosti. Njihov prispevek se ne meri samo v prihodku ali opravljenih delovnih urah, temveč tudi v prenesenem znanju, ohranjenih odnosih, pomoči sočloveku in povezanosti skupnosti. Družba, ki ljudi prezgodaj razglasi za neuporabne, ne kaže svoje razvitosti, temveč omejenost lastnega razumevanja človeka.
Starost posameznika nikakor ne sme biti družbeni odpis. Je obdobje dela življenja, v katerem lahko človek še vedno ustvarja, pomaga in spreminja skupnost v odnosu do staranja, ki je proces, ki traja pri posamezniku od rojstva do smrti.
