(SAMOGOVOR) Še znamo biti Tomaži in Milene?

Roko na srce, slovenska Obala nikoli ni bila moja sanjska počitniška destinacija. Razen kot zaslišim "poletni dan, ki je mogoče že minil, ki mogoče šele pride, poletni dan" in nosnice moje duše poboža vonj po stari kremi​ Piz Buin. Težko je pojasniti, a kreme za sončenje so takrat dišale bolj plažno. Bolj sončno. Po šepetu morja in naivnem zaupanju, da bo zmeraj vse v redu. Mladostna poletja si srce zmeraj zapomni v bolj rožnatem sijaju, kot so v resnici bila. Z mehkejšo morsko peno in bolj zlatimi sončnimi zahodi. Nedolžna otroška naivnost je najlepši filter. V resnici se niti ne spominjamo razžarjenih tlakovcev, sladoleda in banana splitov z dežnički. Spominjamo se sebe, kakršni smo bili. Še preden smo postali brezzvezni odrasli. Obsedeni z brezzveznimi vsakdanjimi odraslimi rečmi. In skrbmi. V resnici se na morju nikoli nisem zaljubil. A se mi zdi, da sem nekoč neko staro ljubezen pustil na obali. Kjer ob svetilniku zre nekam tam med boje, proti bakreno razžarjenemu obzorju. Srce ima rado neizpolnjene ljubezni. Četudi se nikoli niso zgodile. V resnici sem na morje večinoma prišel že zaljubljen. In nenavadno ljubko naključje je hotelo, da sem pred leti prišel na svojo poroko v Piran. Stopil iz tistega pregreta minibusa, s katerim te iz Fornač prepeljejo na Tartinijev trg, in tam iz zvočnikov zaslišal Prisluhni školjki. Vedel sem, da bo vse v redu, ker sta nekje ob meni bila Tomaž in Milena. In je bilo. In je. In bo. Vem.

Ena mojih najljubših poročnih fotografij je nastala prav na Prvomajskem trgu v Piranu, tik ob rumeni hiši z veliko patine, ki je bila vselej moja najljubša, še preden sem ugotovil, da je filmska. Oblečena v belo sva sedla na stopnice tiste fontane. In spontano sem v mislih, z nasmehom na obrazu, zaslišal glas z okna: "Tumaž! Tuuuuumaaaaž!" Ker tako ga je klicala Marjana Karner, ki je v našem kolektivnem spominu ostala zgolj v Poletju v školjki.

Te dni se je film vrnil v našo zavest, saj so ga po dolgem času, najbrž kot slovo poletju, predvajali na televiziji. Trikrat sem ga pogledal in poskušal z odraslimi očmi ne preveč soditi o naivni zgodbi, občasno okorni igri in tem, da je Tomaž že v osemdesetih imel računalnik z umetno inteligenco. Brez zveze. Manj ko razmišljaš, dlje ostaneš v letu 1986, ki je sicer le dve leti po mojem rojstvu, a je film bil v mojem otroštvu prisoten dovolj, da se še danes čutim del dobe espadril, neskončnega praženja na soncu in pingo sokov. Gledam film in sveta okoli sebe ne prepoznam več.

Kako čudovito neobremenjena in nezatežena leta. Nihče ne pije matcha latte. Nobene anksioznosti, jebenih aplikacij, ki nadzirajo vse, od korakov, dihanja med spanjem in zalivanja rož. Nobenih pametnih telefonov, ki te sami obsojajo, da jih preveč uporabljaš, a hkrati nagovarjajo k temu, da jih ne spustiš iz rok. Nobenih viberjev, whatsappov, predavanj o čuječnosti, gong terapij, motivacijskih govorcev o slabi samopodobi in (ne)izgorelosti. Nobenih hipersenzitivnih ljudi, ki bi te tožili za karkoli, kave z ovsenim mlekom, bubble tea lončkov, nobenega hialurona, bakučiola, air podsov, kodic za popuste, nobenih viralnih trendov, zloveščih komentarjev, kolagena, Herte, skinny bitch koktajlov, večno preozkih legic, čičerike, močijev in proteinskih pudingov. Nobenega poliestra s Temuja in lesenih paličic za uho. Nobenih topečih se ledenikov, rekordnih vročinskih valov in papirnatih slamic, ki se v pijači spremenijo v pire. Nobenih pokemonov, dizajnerskih burgerjev za dvajset evrov, zdravih skropucal s kvinojo, lečinega čipsa, rekuperacije, hologramskih koncertov, QR-kod za straniščni papir, aromaterapevtskih difuzorjev, robotskih sesalnikov in kosilnic, seksa preko Snapchata in družinskih fotografij na mikročipih. Nobenih psihoterapij in spletnih pogovorov z duhovnimi svetovalci. Nobenih robotov, ki mislijo namesto nas.

To je bil čas, ko so vsega bili krivi starši, ne pa gluten in laktoza. Nobenih pretočnih vsebin, kartic zvestobe in video klicev. Zgolj disfunkcionalna, egocentrična filmska mati, odtujen hohštaplerski oče, sok v vrečki, ki jo je bilo nemogoče predreti, Mojca Horvat, kosmate pazduhe, govoreč računalnik in razpadajoča država, ki se pretvarja, da je v njej vedno poletje.

V resnici si nihče zares ne želi spet živeti v letu 1986. Mnogo preveč razcartani smo od udobja sodobnosti. In električni bugi danes res izpade trapasto. Želimo pa si ohraniti nekaj zazrtosti v sončne zahode tistega časa. Občutka, da ničesar ni treba jemati preveč zares. Vratolomnega uporništva, s katerim se boriš za tisto, v kar verjameš. In željo po pristni bližini. Po sočloveku. Pa naj bo prijatelj, starš ali partner. Dlan išče dlan, da res prepletejo se prsti, v stiskih nežnih, grbkih, čvrstih na dobri dan. Tako vsaj poje tista druga filmska pesem. Odveč so izrabljene besede, pogled potaplja se v poglede, v podobe sanj.

Pa saj ... nekaj stare zaljubljenosti v razžarjena obzorja je še ostalo. Še smo globoko v sebi Tomaži in Milene. Ki čakata na poletni dan. Ki morda prišel ne bo od sonca zlat. Svet se je spremenil do neprepoznavnosti in mi z njim. Kar je normalno. A ko pritisneš školjko ob uho, v njej še vedno odzvanja vse tisto, kar smo v resnici. Saj veš ... "Na uho te vabi, prisluhni vanjo, kako igra ti in vabi te za sanjami."