Denis Bende Živčec
Pravijo, da so na koncu vsi strahovi, kompleksi odveč in da te na plaži v resnici nihče zares ne gleda. Kar je seveda popolna laž. Ker jaz gledam zelo. Na vsak dopust optimistično vzamem knjigo, ki jo nato nedotaknjeno prinesem domov, jezen na dodatno težo v prtljagi, zaradi katere na koncu ne morem kupiti kakšnega novega nabiralca prahu. Skozi leto dneve in noči gledam v črke na ekranih, zato se mi na plaži niti slučajno ne ljubi brati. Z vsem spoštovanjem do vseh ostalih, knjižnih moljev, ki vam poletje predstavlja vrhunec bralne sezone. Na hitro s torbo oddrobencljam do prvega ležalnika s senčnikom, razgrnem svojo mnogo preveč pisano brisačo, se namestim v položaj, v katerem se počutim vsaj za odtenek manj debelo, nato pa pustim očem, da za sončnimi očali švigajo po svoje.
In gledam. In opazujem. Najprej morje. Neskončne in nikoli mirne daljave in prostranstva, ki v meni prebujajo nekaj prazgodovinskega. Gledam, poslušam, mentalno valovim in razmišljam, kako nepopisno daleč smo skozi leto od svojega bistva. Neizživet antropolog v meni rad opazuje ljudi. In gledam upokojence, ki se osem ur pražijo na žgočem soncu, brez enega obrata. Gledam smrkavce, ki samozavestno rinejo v najbolj penasto razburkane valove, med katere se sam previdno kobacam kot stara mati, ki si ne želi prehladiti mehurja. Gledam tiste, ki se na plažo pridejo radi pokazat. Z meseci priprav v solariju, izdatno naoljeni in bahavo potetovirani se mišičasti stoje nastavljajo soncu, medtem ko sam vse svoje pudinge zakrivam z brisačo. Kako je mogoče, da ljudje čokoladno zagoreli že pridejo na dopust, medtem ko sam žarim v zdravi barvi človeške ribice, ki je pomotoma ušla iz jame? Bistveno bolj flegma boljša polovica me vsake toliko zvleče na plažo, kjer kopalke niso obvezne. Sam jih šlevasto obdržim na sebi. Za tisto pod pasom mi je vseeno - glej, če te zanima -, a nekako si domišljam, da tistih nekaj centimetrov blaga prefrigano zakriva dejstvo, da je edina športna stvar, ki se me občasno tiče, športni špricer. Na tovrstnih plažah je razgled izza sončnih očal še posebej zanimiv. Kako občudujem tiste, ki se jim gladko žvižga za vse, kar mahedra in plapola z njih. In kako suvereno nekateri moški goli prikorakajo iz mrzle vode, ki je moškemu ponosu vse prej kot dobra zaveznica. No, nekaterim niti mrzla voda ne pride do živega. In tisti se potem bingljaje sprehajajo sem in tja po plaži, češ da želijo biti posončeni z vseh strani. V resnici verjamem, da se zgolj bahajo. Sploh tisti, ki jim sonce in veter prijata tako zelo, da bi potrebovali nekaj cenzure. In tako štrleči potem gredo celo v bar.
Vsake toliko vidim koga z opaznimi šivi, opeklinami, nekdo je letos snel celo nožno protezo. Kako neumen sem, da si pri zdravem, dasiravno razpuščenem telesu dovolim ostati ujet v kompleksih. No, za slednje smo v nezanemarljivi meri krivi tudi mediji. Ko se poletje pokaže na obzorju, se pojavi na tisoče člankov, polnih kakor da dobronamernih nasvetov o tem, kako se spraviti v plažno formo. Odpovejte se ogljikovim hidratom, telovadite, pijte dovolj vode, izbirajte prave kopalke, ki bodo zakrile to in ono. Nekateri jih jemljejo zelo zares in že sredi zime začnejo garati za svoj plažni videz. Potreba po všečnosti je brezmejna in stresna. Fitnesi pokajo po šivih, lepotni popravki in dragi tretmaji se vrstijo. "Ste poskrbeli za plažno postavo?" piše na naslovnicah lifestyle revij.
Kaj plažna postava sploh je? Obstajajo dovoljene in nedovoljene plažne postave? Jasno, denar mora krožiti. In več kot trošite, bolj vas ima svet rad. Zakaj se tako polnimo s stresom? Kaj bi s "plažnimi postavami" sploh radi? Da smo videti tako popolno in fantastično, da si nas prvi naključni neznanec na plaži želi vzeti že na prvem ležalniku? Da drugim s svojo podobo služimo za predigro? Da nas gledajo z zavistjo? Jasno, skrb za zdravo telo je pomembna - to bi moral opomniti tudi sebe -, a napolniti najbolj ležeren, mehak in prijazen del leta s stresom, lepotnimi ideali in vsesplošno potrebo po všečnosti se mi nekako ne zdi fer do sebe. Plačam si dopust, da se lahko sekiram za vsa pričakovanja, ki jih nisem izpolnil. Letvice so postavljene skoraj nedosegljivo visoko. Ste opazili, kako mladi fantje zadnja leta pod kopalkami nosijo spodnje hlače? Pravijo, da gre za trend in statusni simbol, ker mora na robu gat, ki kukajo izza kopalk, biti napisana prestižna firma. A v resnici najbrž gre za izogibanje neprijetnemu prihodu iz morja v mokrih kopalkah, ki bi lahko razkrile, da na nas vendarle ni vse prestižno. Da ni takšno, kot v tistih na spletu vseprisotnih filmih, v katerih je vedno vse XXL. Moški na fitnesu vsega vendarle ne more povečati. Minimalke so danes rezervirane le še za retro ljudi in fitnes bogove. No, tudi ženske so dobile svojo porcijo. Od potrebe po "brazilskih zadnjicah" do prekipevajočih dekoltejev, obvezno v ekskluzivni kombinaciji z ozkim pasom.
Plaža tako postane še ena lokacija, na katero pritovorimo vso svojo čustveno prtljago. Kako zelo bi morali vsi skupaj udariti po mizi in reči: Vseeno je. To je moj dopust. To je moje življenje. In moje telo. Eni naj na plaži bingljajo pod pasom, drugi pa nad njim. Glavno, da binglja. Naj vse valovi kot morje. Jezen, ker sem zamudil še eno priložnost občutiti veter tam, kamor sonce nikoli ne posije, sem sprejel drzno odločitev. Naslednje leto, če bom res dovolj daleč od doma, dam kopalne hlače dol. Pa naj gleda, kdor hoče. V kar koli hoče. Naj svet osupne.
