Neka nežna, težko opisljiva nostalgija. Sem človek spominov. Z vsakim letom bolj. Ne v smislu literarne dalmatinske vdove, ki v črnini na obali ob razpenjenem morju objokuje svojo izgubljeno ljubezen in življenje nasploh - ničesar mi ne manjka, še najmanj ljubezni - a pogrešanje je nepogrešljiv del človeške duše. Romantično lovljenje zrnc peska med prsti. Včasih pogrešaš zgodbo, ki te je zaznamovala, včasih ljudi, kraje, sončne zahode, trenutke ljubke male norosti. Včasih pogrešaš zgolj sebe iz nekih drugih časov. Preden te je življenje naredilo bolj ... togotnega. Pogrešam neko staro naivno ranljivost. Danes gledam romantične filme in grozljivke. In oboji se me dotaknejo približno enako plitko. Ni mi všeč, da smo že vsega vajeni. Vedno sredi kaosa, naglice in grobosti. Vedno nekje na robu konca sveta. Dogodke okoli sebe sprejemamo tako mimobežno, kot da nam je že povsem vseeno, če gre jutri vse v zrak. Želim si, da bi me včasih bilo vsaj še strah.
Nostalgija je občutenje, ki mojo generacijo, rojeno sredi osemdesetih ter odraščajočo v devetdesetih in vse tja do preloma tisočletja, morda zaznamuje najbolj. Pramilenijci, ravno prav utrujeni in pošvedrani, da smo že siti vsega. In razočarani nad zvodenelimi pričakovanji in razpočenimi obljubami, ki nam jih pravzaprav nihče nikoli ni zares dal. Kdo je rekel, da bo vse samo zabavno? Zrenje v preteklost je postalo kolektivni generacijski hobi. Družbena omrežja so polna z umetno inteligenco ustvarjenih posnetkov v stilu: "Predstavljaj si ... spet je leto 1995. Doma si, gledaš risanke, mama kuha kosilo. Telefon je varno priklenjen na mizo, poštar ti bo zdaj zdaj prinesel najljubši strip. Prva služba je še dvajset let stran. Svoboden si." Pogrešamo prav vse. Od voščilnic, ki so igrale piskajočo rojstnodnevno melodijo, do prazničnih lučk, ki še niso bile varčne in so oddajale bolj topel žar. Pogrešamo občutek nedosegljivosti, občutek, da nam ni treba vsak trenutek dneva nekaj početi. Objame nas tiha žalost, ko vidimo, kako se junaki naših najljubših serij starajo. Da so naši otroški hišni ljubljenčki že davno pokopani kdo ve kje. Da izdelkov, ki smo jih nekoč oboževali, danes sploh ni več ali pa se na police vračajo le še v dneh nostalgije. Da stanovanja naših staršev niso več takšna, kot so bila, ker so jih vmes preuredili. Ali pa je vse še isto in se starata le starša. Reka teče. Lasten odsev v njej pa nas včasih opomni, da smo del toka, ne zgolj misleci, ki sedijo na obrežju, kot da se jih vse skupaj sploh ne tiče. Naši prijatelji iz otroštva so danes kdo ve kje, nekateri so na Facebooku, drugi so poniknili v svoja življenja, najbrž enako zasuti s službami in položnicami kot mi sami. Morda se, ko tudi njih nostalgija mehko prime za vrat, kdaj spomnijo na nas. Ampak najbrž se ne, ker imajo kaj pomembnejšega za početi.
Predstavljaj si ... spet je leto 1995. Doma si, gledaš risanke, mama kuha kosilo
Zadnjič sem našel nekaj digitalnih izvodov revije Bravo, ki je svoj čas krojila popkulturni utrip tudi pri nas. Večina zvezd, ki so takrat krasile naslovnice, se je medtem spremenila v običajne, pozabljene smrtnike, ki jih v življenje občasno vrnejo le še nostalgične oddaje in koncerti. Nekaterih sploh več ni. Starlete tistega časa se danes ukvarjajo s terapevtskimi masažami, piarjem, celo Gina Wild, glavna pornesa 90-ih, je medtem prodala pravico do uporabe svojega umetniškega imena in danes prodaja ... jajčni liker. Nekdanji srcelomci iz fantovskih skupin, ki so mešali glave dekletom, imajo danes večinoma tudi sami može. Svoje game boye, walkmane, diskmane in iPode smo že davno poslali na odpad. In v muzej. Skupaj s tamagočiji in hiškami Polly Pocket.
Glasbeni kanal Viva danes živi le še v kalnih spominih, precej neopazno je na zadnji dan leta ugasnil MTV, vsaj tisti, ki je tu in tam še predvajal glasbo, ne zgolj abotno poneumljajočih resničnostnih šovov. Pogreša ga nihče, saj nihče več ne sedi na kavču in čaka na videospote. Vse je na dosegu roke. V dlani. Vse je na YouTubu. Vse je popularno točno pet minut.
Svojih starih fotografij ne gledam rad. Vedno najdem nekaj, kar je na njih narobe. Ali pa jih primerjam s svojo današnjo podobo. Tudi mentalno. A vendarle so se nekako v moje življenje vrnile fotografije iz leta 2009, ko sem s prijateljicama odpotoval v Pariz. Pred tem nisem bil skoraj nikjer. Le v sosednjih državah in leto prej v isti zasedbi v Barceloni. Bilo bi čustveno listanje po albumu, če ne bi bil pogled ves čas prilepljen na moj osupljivo vitek pas. Ki sem ga najbrž imel prvič in zadnjič v življenju. Takrat sem si zadal cilj, da v Pariz pa res ne bom šel debel, zato sem tekel vsak dan, tudi na mariborsko Piramido. Nimam gub, a tisti otroški obraz s pariških slik je nekje vmes skrivnostno izginil. Sicer pa ... ne joči za razlitim mlekom, pravijo. Niti Pariz ni več enak. Kako bi lahko bil jaz? Bi si sploh želel biti? Možnost, da tečem na Piramido zavoljo ustvarjanja boljšega vtisa na druge, še vedno imam. Želje in potrebe, da bi to počel, pa več ne. S tihim upanjem, da prvi krvni strdek v mojem ožilju še ni krenil na pot. V resnici mi svet še vedno leži na dlani in veliko možnosti je še odprtih. Stari milenijci, smo že rekli zadnjo? Upam, da ne. Če bo ritem postal preveč silovit, se še vedno lahko v mislih srečamo na tistem znucanem družinskem kavču. Medtem ko nam mama pripravlja zajtrk. Medtem ko gre svet počasi in zanesljivo v maloro. Ampak ... k sreči nas nič več ne more presenetiti. Razen bolečin v križu.
