V gozd ni šel z velikimi pričakovanji. Bolj na sprehod kot zares po gobe. Če bo kaj v košarici, toliko bolje. Na Blokah je bilo tistega dne vsega po malem: nekaj dežnikov, družinica žametastih gobanov, predvsem pa sonce, ki ga je bilo mogoče dobesedno vpijati.
Jesen je pokrajino obarvala v rumene, rjave in oranžne odtenke, med raztresenimi zaselki, travniki, brezami in borovci pa je bilo mogoče uživati v skoraj popolni tišini. In prav ta pokrajina, ki je na prvi pogled pusta in malo rodovitna, ga je znova pripeljala do vprašanja, zakaj nas nekatere prazne, samotne pokrajine tako privlačijo.
Je to zgolj idealiziranje človeka, ki je izgubil stik z vprašanjem, kaj je zares pomembno za preživetje? Ali pa človek za svoje življenje potrebuje tudi nekaj, česar ni mogoče izmeriti s pridelkom njive?
Jesen je pokrajino obarvala v rumene, rjave in oranžne odtenke, med raztresenimi zaselki, travniki, brezami in borovci pa je bilo mogoče uživati v skoraj popolni tišini. In prav ta pokrajina, ki je na prvi pogled pusta in malo rodovitna, ga je znova pripeljala do vprašanja, zakaj nas nekatere prazne, samotne pokrajine tako privlačijo.
Je to zgolj idealiziranje človeka, ki je izgubil stik z vprašanjem, kaj je zares pomembno za preživetje? Ali pa človek za svoje življenje potrebuje tudi nekaj, česar ni mogoče izmeriti s pridelkom njive?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
