Danes gre za Trumpovo, povsem razgaljeno pošastno in strašljivo, toda, bodimo iskreni, nič hudo drugače ni bilo pod prejšnjimi administracijami, vsaj zadnjih 50 let, le več šminke in pudra so si nadevale pa spregovorile malce bolj ubrano. Od prebivalcev Bele hiše, od sedanjega celo po lastnem priznanju, lahko pričakujemo vse: pod zastavo "America first" - predhodniki so mahali z "bojem za demokracijo po svetu" - najbolj gnusna dejanja gangsterizma, terorizma, pokolov in celo genocida, začenši z onim nad prvotnimi prebivalci njihove lastne države, ne da bi bili za to kadarkoli kaznovani. To je Amerika, kot pogovorno imenujemo Združene države, od katere se mora slehernemu dobro mislečemu Zemljanu, ki kaj da na civilizacijske postulate, obračati želodec.
Druga pa je ona, ki si je vendarle zaslužila, skozi zgodovino in kulturo, da bi jo vzljubili, Amerika Davida Thoreauja in Hermana Melvilla, Abrahama Lincolna in Walta Whitmana, Martina Luthra Kinga in Malcolma X, Joan Baez, Boba Dylana, Jimyja Hendrixa in Angele Davis, Toma Hydena, Roberta de Nira, Richarda Gera, Susan Sarandon, množic protestnikov proti vojni v Vietnamu, nenazadnje tistih mladih v uniformah, ki so pred 85 leti prešli Atlantik, da bi našim dedkom in staršem pomagali osvoboditi Evropo fašizma in nacizma.
Zadnji akt imperialnega piratstva Bele hiše v Venezueli se pridružuje ruski invaziji Ukrajine, ki jo povsem legitimira, pri čemer bi morali razni Merzi, Tuski, Macroni, Starnerji, Leynove in Kallasove ter preostali ameriški zavezniki, radi minimuma koherentnosti, umolkniti pri svojih neprestanih obtožbah samo na račun Moskve glede kršenja mednarodnega prava ter uničenja Gaze in genocida nad Palestinci s strani Izraela, ki ju tako in tako ves čas Trump še posebej podpira. Trd in grob udarec prizadevanjem civiliziranega sveta, da bi ustavili vojno v neposrednem sosedstvu Evrope ter našli institucionalno rešitev za Palestino, ki bi končno omogočila obema narodoma, ki v njej živita, da sobivata skupaj v eni ali v dveh neodvisnih in sodelujočih državah. Udarec, ki vso situacijo samo poslabša ter odpira pot novim kriminalnim norostim kogarkoli. Ko ena, dve, tri vlade, zlasti vodilne po politični, vojaški in ekonomski moči, zaničujejo mednarodno pravo, zradirajo zapisana pravila urejenega, mirnega, varnega sobivanja narodov in držav, se vsaka dejanska oblast počuti pooblaščena in celo spodbujena, da se vede enako. In človeštvo se pogreza v barbarstvo.
Kaj storiti, da bi se temu izognili, da bi rešili, kar se še da rešiti? V upanju, seveda, da nas odštevanje zadnjih sekund na Uri sodnega dne ne prehiti?!
V Parizu so se minuli torek dobili voditelji držav podpornic Ukrajine, zbrani v tako imenovani Koaliciji voljnih, ki računajo na to, da bodo po sklenjenem miru na tem prizorišču zanj jamčile njihove tja napotene sile. Tudi naš premier je bil zraven. In vsi zadovoljni po sestanku, ker naj bi bil o tem končno dosežen dogovor, celo s podporo Trumpovih odposlancev Witkoffa in Kushnerja.
A so si gospodje še enkrat postregli sami, preskočili pult in si natočili, ne da bi se vprašali, kaj bo o tem porekel krčmar. Kolikor vemo, je iz Moskve večkrat ponovil, da so tovrstna varnostna jamstva zanj nesprejemljiva, kar sledi seveda preprosti logiki: če si se podal v vojno in žrtvoval 200 tisoč svojih vojakov, poleg mnogo drugega, zato da bi preprečil, da bi Nato zakorakal v Ukrajino, po kakšni enačbi naj bi v to privolil danes? Če je to pogoj Zahoda, je mirovni dogovor nemogoč. Vojna bo šla dalje in si bo z njo krčmar iz Kremlja prilastil še kak kos Ukrajine. In hudo je videti v tej zblojeni druščini tudi predsednika naše vlade.
Prejel je te dni, tako kot preostali iz državnega, vladnega in parlamentarnega vrha, nov poziv domačih mirovnikov k pravočasni streznitvi, še pred marčevskimi volitvami, z zahtevami, da se Slovenija končno začne vesti dosledno in ne selektivno do slehernega kršitelja mednarodnega prava, da k temu nagovori vso Evropsko unijo in da prične postopke za izstop iz zveze Nato. Da je slednji nujen, če nočemo deliti odgovornosti za zločine, minule in prihodnje, njenega poveljnika, kar Donald Trump nesporno je, če nam je to všeč ali ne, pričajo njegova podpora genocidnemu Izraelu, nezakoniti napad na Venezuelo z ugrabitvijo njenega predsednika, ponavljajoči se akti piratstva na odprtem Atlantiku ter napovedi podobnih potez še na račun drugih do ZDA neubogljivih držav, celo zaveznic – glej dansko Grenlandijo.
Povrnimo si suverenost in digniteto, preden nam jo Janez Janša zapravi do konca. Pokažimo razliko od velikega častilca gospoda, ki se utegne vsak čas razglasiti še za Boga na zemlji.
Aurelio Juri, Koper
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
