Neomajnost v času omejenosti

Nove cenzure, nove diktature, sporoča ta teden francoski satirični tednik Charlie Hebdo s karikaturo na naslovnici ob peti obletnici pretresljivega napada na njihovo redakcijo, na kateri upodablja, kako nas pametni telefon z aplikacijami družbenih omrežij Facebook, Twitter, Snapchat vleče za jezik. V terorističnem napadu 7. januarja 2015 in v napadih v naslednjih dneh je skupaj umrlo 17 ljudi, med njimi osem članov redakcije tega tednika. Sporočilo Jaz sem Charlie, mi vsi smo Charlie se je tedaj bliskovito poneslo iz Pariza v svet, tudi med nas v Slovenijo. Ubesedilo je tako žalovanje za žrtvami kot zavezništvo in solidarnost, obsojalo pa ne le grozovitega ubijanja ljudi, ampak najbrutalnejši način spodkopavanja svobode izražanja. Razsežnosti napada v Franciji kot tudi debat o vzrokih in družbenopolitičnih posledicah so bile in ostajajo kompleksnejše od vprašanja ogrožanja svobode govora in s tem medijske svobode. Tako jih pet let pozneje do neke mere naslavlja tudi tednik z omenjeno karikaturo. Hkrati ni zanemarljivo, da je to obdobje ne nazadnje nadalje močno pretresalo z umori preiskovalnih novinarjev, pa naj so se zdeli v demokratični Evropi še tako nepredstavljivi.
Medtem se je Charlie Hebdo soočil še z močno upadlo naklado, kar je ena usodnejših dimenzij - zadeva eksistenco, obstoj medijev. Hkrati vse bolj velja, da je v medijih ne le karikatura, ampak satira nasploh še bolj ogrožen, ponekod že opuščen žanr - podobno, kot so vzporedno vse bolj ogroženi preiskovalno novinarstvo in novinarji, ki razkrivajo nepravilnosti, zlasti sporne sprege politike in kapitala, ter neomajno drezajo "nedotakljive". Da se satira zdaj raje umika politični korektnosti, so ugotavljali njeni ustvarjalci v Franciji. Deloma res, kot vsaj še, da so se medtem ob novih regulacijah pojavile drugačne in nove oblike (samo)cenzur. Prav neposredno pa že v želodcih občutimo grenčico, ko se nam ob razvoju dogodkov v evropskem in svetovnem merilu, ob oziranju v preteklost in odpiranju prihodnosti, tragično in ironično razpira še en aspekt (ob)žalovanj in spoznanj. Namreč ta, da satiro pravzaprav zdaj v bistvu že živimo - sploh ni več ilustrativna.