"Ko teče nafta, teče tudi gospodarstvo." Dogajanje v zadnjih dneh, ko so se napadi ZDA in Izraela na Iran razširili v širši regionalni konflikt, znova potrjuje, kako močno je svetovna rast odvisna od energije - predvsem od nafte, ki potuje skozi Hormuško ožino ob južni obali Irana.
Svetovno gospodarstvo je bilo v zadnjem letu presenetljivo odporno. Kljub trgovinskim napetostim, političnim sporom in ostri retoriki ameriškega predsednika Donalda Trumpa so inflacijski pritiski postopno popuščali, delniški trgi v Evropi in drugod pa dosegali nove vrhove. Zdaj pa se pozornost seli na energetske trge, ki lahko odločilno vplivajo na to, ali se bo ta razmeroma ugodna gospodarska pot nadaljevala.
Scenariji segajo od 80 do 100 USD za sod
Ključno vprašanje je, ali bo promet skozi Hormuško ožino ostal odprt. Skozi ta strateški morski prehod potuje približno petina vse svetovne nafte. Morebitna zapora bi pomenila velik šok za ponudbo in skoraj neizogiben skok cen. Referenčna severnomorska nafta Brent se je 2. marca že povzpela na blizu 79 dolarjev za sod, kar je sedemmesečni vrh. V zadnjem mesecu je pridobila skoraj 15 odstotkov.
Analitiki omenjajo dva scenarija. Prvi, bolj črni, predvideva dolgotrajno in resno motnjo v prometu tankerjev. V tem primeru bi se cena nafte lahko povzpela nad 100 dolarjev za sod. Takšen skok bi hitro spodbudil inflacijo v največjih gospodarstvih in otežil načrte centralnih bank za zniževanje obrestnih mer. Drugi, verjetnejši scenarij, predvideva, da ožina ne bi bila povsem zaprta, temveč bi bile omejene predvsem iranske dobave. V tem primeru bi se cena nafte lahko gibala okoli 80 dolarjev za sod, vpliv na rast pa bi bil bolj omejen.
Kljub resni situaciji še ni trenutek za paniko. Zgodovina uči, da je svetovno gospodarstvo neverjetno prilagodljivo
Za ZDA bi bila 100-dolarska nafta neprijetna, čeprav so danes precej bolj energetsko samozadostne kot nekoč (uvozijo manj kot petino energije). Višje svetovne cene bi se hitro prelile v dražje gorivo, kar bi obremenilo gospodinjstva in povečalo življenjske stroške. Inflacija bi se lahko z zdajšnjih približno 2,4 odstotka povzpela nad 4 odstotke. To bi otežilo delo ameriški centralni banki Fed, ki cilja na 2-odstotno inflacijo in razmišlja o morebitnem znižanju obrestnih mer.
Posledice bi občutil ves svet. Kitajska je velika uvoznica nafte iz Perzijskega zaliva, zato bi resna motnja v prometu neposredno prizadela njeno industrijo in rast. Večina nafte in utekočinjenega zemeljskega plina, ki potuje skozi Hormuško ožino, je namenjena azijskim trgom. Tudi Evropa bi bila izpostavljena, saj bi ob dražji nafti plačevala več še za plin, kar bi lahko znova povečalo inflacijske pritiske. Evropska centralna banka ima sicer zaradi trenutno nizke inflacije nekoliko več manevrskega prostora.
Bo prevladala diplomacija?
Konflikt se je zaostril v času, ko so finančni trgi že občutljivi. Ameriške banke in tehnološka podjetja so v zadnjih tednih beležila padce, dodatni energetski šok pa bi lahko še poslabšal razpoloženje vlagateljev.
Kljub resni situaciji še ni trenutek za paniko. Zgodovina uči, da je svetovno gospodarstvo neverjetno prilagodljivo. Druge države proizvajalke nafte (OPEC+) že iščejo načine za povečanje proizvodnje, da bi umirile trge. Čeprav naslovi v medijih delujejo grozeče, globalna trgovina še vedno kaže visoko stopnjo vzdržljivosti. Ostaja upanje, da bo prevladala diplomacija in da se bo energetski trg stabiliziral, preden bi posledice resneje načele blaginjo prebivalstva.
