Njeno delo so obudili njeni igralski kolegi, slavnostna govornica pa je bila predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki jo je označila za večno in neponovljivo, za narodni dragulj, za žensko, ki je premikala meje v javnem prostoru.
Kot je izpostavila predsednica, je Zupančič več kot pol stoletja s svojimi vlogami zaznamovala slovenski in evropski gledališki, filmski in televizijski prostor. Zaradi svoje pristnosti je znala nagovoriti družbo, njene vloge pa so postale del našega časa in nas samih. "Skozi vloge je pripovedovala zgodbo prostora in ljudi, ki jim je pripadala, zato se zdi, da nobena beseda ni dovolj lepa, da bi z njo lahko opisali Mileno in njeno zapuščino," je dejala Pirc Musar v poklon igralki ter dodala, da si je ena od največjih in najbolj priljubljenih umetnic prislužila občudovanje svojega ceha in ljudi ter tudi najvišje odlikovanje države. Bila je tudi njena prijateljica ter po njenih besedah pokončna ženska z izjemno življenjsko energijo, pronicljivim umom in velikim srcem. "Bila je ena tistih žensk, ki so desetletja pred nami s svojo pokončnostjo premikale meje v javnem prostoru, da smo ženske lahko danes v boljšem položaju, kot so bile one," je med drugim izpostavila predsednica.
Na slovesnosti so se igralke spomnili tudi s pomočjo odlomkov iz del, v katerih je zaigrala, kot so Cvetje v jeseni, Primeri inšpektorja Vrenka, Idealist, Moj ata, socialistični kulak, Vdovstvo Karoline Žašler in Gremo mi po svoje 2. Spomin na njeno življenje in delo pa so obudili tudi nekateri njeni stanovski kolegi.
Dramaturginja Petra Pogorevc je opisala njeno zgodnjo ljubezen do igre ter popeljala po njeni gledališki in filmski karieri in številnih vlogah. Režiser Matevž Luzar, s katerim je posnela celovečerni prvenec Srečen za umret, je izpostavil, da je znala nekaj, kar je pri filmskem igralcu najtežje - samo biti. Tudi igralec Marko Mandić, ki je prav tako spomnil na nekaj njenih vlog in izjav, jo je označil za mojstrico pri delu in dejal, da je bilo igrati z njo kot poezija. Igralka Damjana Černe je spomnila na njene vloge v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer sicer ni bila dolgo, a dovolj, da jih je po njenih besedah oplemenitila. Spomnila je tudi, kako radi so jo imeli po celotni bivši državi. Bila je ne samo slovenska, ampak jugoslovenska igralka, je dodal igralec Svetozar Cvetković, ki je opomnil, da je prejela največje nagrade jugoslovanskega gledališkega prostora, kar šestkrat Sterijino nagrado.
Njene vloge niso bile vloge, ampak življenje, je dejal. Igralec Rade Šerbedžija pa je ocenil še, da je bilo slovensko gledališče z igralci in režiserji kažipot v vsej Jugoslaviji. Med vsemi temi je izpostavil kvartet Mileno Zupančič, Radka Poliča Raca, Borisa Cavazzo in Dušana Jovanovića, od katerih se je, kot je dejal, učil gledališča in življenja. Slovesnost, ki jo je neposredno prenašala Televizija Slovenija, je z avtorsko glasbo uokviril pianist Sašo Vollmaier. Soorganizirali so jo Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, Cankarjev dom, SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko in Slovensko mladinsko gledališče.
