Tjaša Gajšek
Po sobotni žalostni novici o smrti velike igralke Milene Zupančič se vrstijo zapisi in misli številnih, ki jih je umetnica tako ali drugače srečala in zaznamovala na svoji izjemni življenjski in poklicni poti. "Milena Zupančič je zvezda odra, filma in življenja. Zvezda, ki diši po zemlji in nebu," je bila glavna misel novinarke in publicistke Majde Širca v monografiji Milena Zupančič: Filmska monografija. Milena Zupančič je bila igralka, za katero je bilo igralstvo življenjska vokacija – in umetnica, ki je s svojo prezenco slovenski film delala plemenitejši, drznejši in bolj človeški, se danes po slovesu velike umetnice v pretekliku berejo zapisi Majde Širca.
Nikoli nisi vedel, kdaj je zlezla iz sebe in prešla v lik, ki ni nikdar razočaral
"Milena je bila zmeraj aktivno vpeta v družbo. Ni potlačila svojega videnja in razumevanja sveta. Zmeraj je vedela, katera stran je prava, kako - ne samo v umetnosti, ampak nasploh v družbi - držati stvari v rokah, da ne bi izpadle v necivilizirano podobo, polno razočaranj," je za Večer razmišljanja strnila Širca. "V svojem igralskem poklicu je ustvarjala izjemne vloge. Še danes so pretresljivo dobro oddelane, začutene in izživete. Naj je šlo za podobo razuzdane, razočarane, bojevite, usmiljenja vredne ali nesramne fatalke. Povsod je bila enkratna. Nikoli nisi vedel, kdaj je zlezla iz sebe in prešla v lik, ki ni nikdar razočaral. Nikoli ne bomo pozabili njenih viškov v igralskem opusu." Od Mete v Cvetju v jeseni, ene najbolj ikoničnih podob slovenske kinematografije, do Karoline Žašler v Vdovstvu Karoline Žašler, od Tončke v Idealistu do kompleksnih žensk v filmih Rajni takrat, Recepcija, Mrtva ladja in številnih televizijskih dramah.
Od zgodnjih filmskih vlog do zrelega ustvarjalnega obdobja je Milena Zupančič ostajala "enako radovedna, disciplinirana in notranje strastna kot na začetku. Njeno igralstvo ne temelji na zunanji efektnosti, temveč na koncentraciji, spominu in natančnem prenosu izkustva v telo vloge – na sposobnosti, da izbriše mejo med igranim in živetim," piše Širca v monografiji. "Oblikovala je like, ki niso le filmski junaki, temveč zgoščene podobe časa, družbe in človeških razpok. Monografija razkriva igralko kot zvezdo odra, filma in življenja – umetnico, ki je sposobna biti hkrati krhka in neuklonljiva, ljubeča in stroga, zemeljska in mitska. Njeni liki so matere, ljubice, partizanke, delavke, intelektualke, izobčenke in sanjačice, vedno utemeljeni v človeški resnici. Prav ta resnica, podprta z izjemno igralsko disciplino in etiko, je temelj njene trajne moči," beremo ob portretu.
"Še posebej jo je zaznamovalo vse, kar se je dogajalo v njeni domači Beli, v njeni ženski družini"
Ko je Milena Zupančič knjigo prejela tik pred podelitvijo - nastajala je namreč "na skrito", brez njene vednosti, kot presenečenje ob prejemu igralske nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju filmske igre - je bila začudena, vesela in tudi presenečena, se spominja Širca. Češ da še sama ne ve, kaj vse je v življenju počela. Preplet njenega bivanja in filmskega ustvarjanja ji je bil zelo blizu. "Če rečem zelo poenostavljeno, ni bila Milena v ničemer, kar je počela, izven konteksta. Zmeraj je bila umeščena v tok dogodkov, do katerih je imela zelo aktiven odnos. To se je poznalo v vseh njenih delih in nastopih. Svoje življenje je prepletala s svojimi vlogami. Še posebej jo je zaznamovalo vse, kar se je dogajalo v njeni domači Beli, v njeni ženski družini. Milena je bila namreč nezakonski otrok. Rasla je med močnimi ženskami z izrazito mitološkimi, polnimi odnosi do sveta, z blazno energijo tudi v neprijetnih situacijah. Te ženske, ki so jo z izjemo mame, ki je preminila, spremljale do konca, so jo oblikovale in navdihovale," je še povedala Širca.
Rade Šerbedžija: Bila je gospodarica odra in življenja
Hrvaški igralec Rade Šerbedžija je v video posnetku za RTV Slovenija dejal: "Nimam besed, s katerimi bi lahko izrazil žalost v svojem srcu. Odšla je naša Milena. Bila je najlepša, najboljša, bila je gospodarica odra in življenja," je povedal.
"Bila je vesela, bila je čudovita. Bila je kraljica svojega jezika in svojega naroda. Bila je naša najčudovitejša Milena. Imejmo jo radi in jo za vedno nosimo v naših srcih," je o svoji prijateljici, ki ji je posvetil zadnja dva koncerta v ljubljanskih Križankah, dejal hrvaški igralec. Leta 2024 je povedal, da bo za "božje čudo", kot jo je poimenoval, pel ves večer. Milena Zupančič in Šerbedžija sta skupaj ustvarjala od mladosti, prvič leta 1969 v filmu Sedmina Matjaža Klopčiča.
Igralski kolega Boris Cavazza je zapisal: "Milena je bila in bo ostala moja najljubša igralka in moja najboljša prijateljica. Naj počiva v miru."
V ljubljanski Drami, kjer je Zupančič preživela večino svoje igralske kariere, so med drugim zapisali, da so njeno igralsko in osebno življenjsko pot prežemali izjemna notranja moč, intuitivnost, neposrednost, neponovljiva prezenca ter redka sposobnost, da je v vsakem liku razpirala človeka v vsej njegovi ranljivosti, protislovnosti, duhovitosti in resničnosti.
Na ministrstvu za kulturo so na družbenem omrežju citirali obrazložitev Prešernove nagrade iz leta 1993, da je Mileno Zupančič odlikoval osupljiv igralski razpon, s katerim je interpretativno raznovrstnost vlog uresničevala z "mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago".
Vedno in povsod povezovala ljudi
V SNG Drama Maribor, kjer je bila Zupančič "vedno cenjena in dobrodošla gostja", so zapisali, da ima posebno mesto v spominu teatra njeno sodelovanje v uprizoritvi To noč sem jo videl Draga Jančarja v režiji Janeza Pipana. Pipan je za Večer zapisal, da Milena Zupančič ni bila samo velika igralka, "temveč tudi osebnost, ki je vedno in povsod povezovala ljudi, naj je bilo to pri trdem delu na vajah za novo uprizoritev ali na družabnih posedanjih po vajah in predstavah". "Ljudje iz ustvarjalne ekipe so se spontano zbirali okrog nje in se formirali v trdno povezano in ustvarjalno motivirano socialno skupnost, ki je nato zmogla iztisniti iz sebe tisto najboljše in najplemenitejše. Tako je bilo tudi pri uprizoritvi To noč sem jo videl, ki smo jo pripravljali sredi najhujše covidne krize leta 2021 in so bila druženja tako rekoč prepovedana. Spontano se je oblikovala ena najboljših in najbolj predanih igralskih ekip, kar jih pomnim iz svojih gledaliških izkušenj. Milenina pretresljiva in hkrati celovita, natančno odmerjena in miselno poglobljena kreacija gospe Josipine iz Jančarjevega romana je postala središčna podoba uprizoritve, njeno trajno ikonično obeležje," se spominja Pipan.
"Nikoli je ne bom pozabil, nikoli več ne bo predstav, kakršne so bile z njo"
"Enako se je zgodilo pri Antigoni v Drami leta 2023. Na papirju obrobna vloga zbora je z Milenino interpretacijo postala središčna metafora uprizoritve, metafizični spoj slovenske melanholije in grške tragedije. Nikoli ne bom pozabil zadnjih dveh predstav To noč sem jo videl 5. in 6. junija letos. Milena ju je odigrala z zadnjimi močmi, a se to med predstavo ni poznalo. Ko je stopila na oder, je bila v hipu takšna kot vedno, močna in zavedajoča se moči gledališke umetnosti. Za takšne trenutke je živela. S silovito močjo in voljo je presegla fizične omejitve in telesne bolečine. V veliko čast mi je, da je Milena svoji zadnji igralski vlogi ustvarila v mojih režijskih postavitvah. Nikoli je ne bom pozabil, nikoli več ne bo predstav, kakršne so bile z njo."
Vse brez kompromisa
Režiserka in scenografinja Meta Hočevar, Milenina dolgoletna prijateljica, je o njej za naš časopis zapisala: "Ona je borka! V življenju in na odru. Druživa se več kot petdeset let in prijateljujeva kar počez, v teatru in življenju. Skupaj v času predstav, potepanj, smeha in joka, pogovorov in razprav. Vse brez kompromisa. Delo jemlje resno, ne zamuja vaj, zboli samo, če je prosta, in vsak dan se po vaji, predstavi ali snemanju pelje domov v svojo Boh(injsko)belo. Kadilka, ki preneha kaditi samo za en teden, da na najinem trekingu po Peruju in Boliviji lahko zleze na 5420 m visoko Chacaltayo v Kordiljerah. Zraka ji ne zmanjka in na vrhu spet eno z užitkom prižge. To je Milena. O njej ne morem govoriti v pretekliku. Ona je borka."
Milena Zupančič je po težki bolezni umrla v starosti 79 let. V pet desetletij dolgi karieri je ustvarila impozanten opus z množico nepozabnih vlog v gledališču, filmu in na televiziji. S svojim vrhunskim igralskim izrazom je bila prepoznana v celotnem prostoru nekdanje Jugoslavije, kasneje pa je ostala eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenskega filmskega prostora. Za svoje delo je prejela najpomembnejše nagrade, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Borštnikov prstan in zlati red za zasluge.
