(KOMENTAR) Dolgotrajna oskrba – zadnji klic za preživetje sistema

Če obstaja tema, ki že desetletja čaka na pogumne politike in odgovorne odločevalce, je to dolgotrajna oskrba. Slovenija je starajoča se družba, zato bi morala biti leta 2025 dovolj zrela, da zna poskrbeti za svoje najranljivejše – starejše, bolne, invalide in odrasle s posebnimi potrebami. Odnos do njih pove več o nas kot vse razvojne strategije in obljube o digitalni preobrazbi.

Zakon o dolgotrajni oskrbi so vlade odrivale, ker je drag, ker prinaša nove dajatve in posega v javne finance. Rezultat so domovi, ki životarijo zaradi kadrovskega pomanjkanja, in ljudje, ki si oskrbo komaj plačajo. Kadar tega ne zmorejo, breme pade na občine.

Ta vlada je sicer ugriznila v kislo jabolko, a žal s (pre)malo zrelosti in brez operativnega načrta. Sistem je na papirju vzpostavljen, v praksi pa škriplje. V času, ko lahko umetna inteligenca v nekaj minutah pripravi tisoče odločb, bi smeli pričakovati digitalno hrbtenico, ki bi delovala že pred začetkom izvajanja zakona. Namesto tega centri za socialno delo odločbe pišejo ročno, postopki se vlečejo, administrativna obremenitev pa se preliva tudi v druge državne sisteme.

Obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo je skupno zavarovanje za dostojanstvo starost – breme, ki ga družba nosi skupaj, če hoče ostati humana. Letos se zaradi še neizvedenih pravic nabira presežek, prihodnje leto pa ZZZS napoveduje 70 milijonov evrov primanjkljaja. Trenutni presežek 84 milijonov naj bi prenesli v leto 2026 in z njim pokrili manko – kar pomeni, da bo pozitivna bilanca zgolj posledica dejstva, da sistem še ne deluje v celoti. Že zdaj je predvideno, da bodo morali uporabniki po letu 2028 nekatere storitve doplačevati, če prihodki iz prispevkov ne bodo zadostovali. 

Krivica nove ureditve je prezrtje odraslih oseb s posebnimi potrebami, ki živijo v posebnih zavodih in tudi v domovih za starejše. Ti ljudje niso samodejno vključeni v sistem dolgotrajne oskrbe. Njihovi svojci upravičeno sprašujejo, kako lahko zakon, ki ni namenjen samo starejšim od 65 let, temveč starejšim od 18 let, prav njih spregleda.

Vprašanja o "primerljivih pravicah" ostajajo odprta: omenjen je dodatek za pomoč in postrežbo, institucionalno varstvo po zakonu o socialnem varstvu ali osebna asistenca. Zakaj ni enako obravnavan tudi varstveni dodatek – ali ni ta prav tako primerljiva pravica? To so vsakdanja vprašanja ljudi.

Kadrovska realnost je kruta: ni negovalcev, ni tehnikov, ni kuharjev. Legitimen je predlog, da se prispevek za dolgotrajno oskrbo zviša za dva evra, kar bi omogočilo dvig plač zaposlenim v domovih. Brez dostojnih plač ni mogoče pričakovati dostojne oskrbe. A s tem se odpira tudi širše vprašanje plačne pravičnosti – kdo bo poskrbel za tisoče drugih podplačanih poklicev?

Ponovimo. Dolgotrajna oskrba je nujna. Bila je že pred desetletji. Zdaj je stvar preživetja sistema. Zato zdaj ni čas za dopuste in počitnice na ministrstvu za solidarno prihodnost, na ZZZS ... En mesec je časa, da pomanjkljive postopke spravijo v red, da preprečijo, da bi domovi na meji likvidnosti, ko bodo prve zahtevke dali na ZZZS, ostali brez denarja za plače, in da se zagotovi, da stanovalci, ki se jim zdravstveno stanje čez noč poslabša, ne bodo postali žrtve birokratske togosti.