Pa kaj samo jamrate, da je vroče!? Tako na prvo žogo je nogometni trener pred tekmo nagovoril radoznale. Bilo je 36 stopinj v senci tribune, na igrišču še kakih pet, deset stopinj več. V glavnem in k sreči nobena od igralk na izsušeni travi ni omedlela ali pobruhala sodnika, so pa punce spile vsaj hektoliter vode. Kaj sploh je hotel povedati, nam je trener razložil v nadaljevanju samogovora: "Sam sem igral nogomet in treniral pri minus desetih stopinjah. In kaj je zdaj za človeka huje – da je premražen ali pregret? Jaz imam stokrat rajši vročino kot pa mraz!" Ja, tisti, ki smo otroke vozili z zimskih treningov na prostem, vemo, o čem govori. Premraženi do kosti se težko ogreje, tudi če se potem pokrije z desetimi odejami. Mrzel zrak med tekanjem zareže v pljuča in dobesedno zamrzne mišice in sklepe, da je poškodb neprimerno več kot v vročini.
Pravijo, da klimatske naprave to poletje delajo na polno in dodatno segrevajo okolje. Ampak tudi tu se pojavi vprašanje, kdaj okolje obremenjujejo bolj – poleti, ko prostor ohladijo za 15–20 stopinj, ali pozimi, ko sobo ogrejejo za 25–30 stopinj?
Današnja omladina si ne zna predstavljati, kako smo se otroci socializma po jadranski magistrali cijazili na morje v stoenkah in fičotih brez klime. Pa smo zlahka preživeli in se ob tem celo smejali.
Še manj je mladim Slovencem jasno, kako smo pripadniki Jugoslovanske ljudske armade stražili vojašnico v Banjaluki v zimi 1984/85. Januarja sem stal pred stražarnico z dravo brez filtra med zobmi in puško na rami, na sebi sem imel provizorične dolge gate in preko njih tanke zimske hlače, temperatura pa je tistega 12. januarja padla na minus 22,6 stopinje Celzija (danes mi je v tolažbo, da je bilo v Mariboru in Gradcu še za nekaj stopinj bolj mrzlo, takrat pa mi ni bilo do heca). Da bi nas ogreli, so nas tistega januarja poslali na vojaške vaje na goro Manjačo. Namestili so nas v ogromen hangar, v katerem sta kot dva ogorka žareli dve predpotopni pečki, ki pa nista nikogar prav zares ogreli. Ponoči smo se na blazinah tiščali drug ob drugega kot sardine v konzervi. Štirinajst dni mraza do kosti brez tuširanja in zobne ščetke! Sanjal sem Copacabano in nekaj sekund na morskem soncu. In potem jaz vas vprašam, kaj je bolje: da zmrzneš pri minus dvajset ali da zgoriš pri plus štirideset?
Zdaj vsaj vem, zakaj ljudje tako mrzlično shranjujejo matične celice, četudi v propadli Biobanki. Zato, ker vedo, da bolje ne bo nikoli.
