Desetletja posluša ljudi, ki pred televizijskimi kamerami poskušajo dokazati svoj prav. Po tisočih primerih, neverjetnih pojasnilih in nasprotujočih si zgodbah Judith Sheindlin, ki jo svet pozna kot sodnico Judy, trdi, da lažnivca prepozna v trenutku. Ob 30. obletnici prvega predvajanja njene oddaje na televiziji je 83-letna zvezdnica razkrila, kako ocenjuje ljudi v svoji sodni dvorani.
Njen pristop se začne zelo preprosto. Ne verjame vsemu, kar sliši. "Začnem s predpostavko, da to, kar govorijo, običajno ni res," pojasnjuje. Seveda to ne pomeni, da vsakega človeka vnaprej označi za lažnivca. V svoji dolgoletni karieri se predvsem zanaša na zdravo pamet in ocenjuje, ali ima zgodba sploh kakšen smisel. Kot primer daje voznika, ki prevozi rdečo luč in nato ne more hoditi v ravni črti. Če takšen voznik svoje obnašanje poskuša opravičiti z disleksijo, sodnica takšno pojasnilo takoj zavrne. Opozarja, da imajo ljudje z disleksijo lahko težave z učenjem, a še vedno znajo hoditi naravnost. Nekatere stvari imajo smisel, druge pač ne.
Telesne reakcije, ki izdajo lažnivca
Poleg nelogičnosti v sami zgodbi sodnica Judy z leti opaža tudi določene fizične reakcije ljudi. Ko posumi, da ne govorijo resnice, postane pozorna na tri ključne znake. Prva dva znaka po njenih izkušnjah pogosteje opazi pri različnih spolih.
Pri ženskah pogosto opazi nenadno rdečico na zgornjem delu prsnega koša, ko jim postavi neprijetna vprašanja in podvomi o njihovi zgodbi. Pri moških pa večkrat opazi drobne kapljice znoja nad zgornjo ustnico. Te včasih spremlja tudi rahel trzaj obraza, ko poskušajo oblikovati odgovor. Tretji znak ne pozna delitve po spolu. Ljudje, ki lažejo, običajno umaknejo pogled in se poskušajo izogniti očesnemu stiku.
Kljub temu opozarja, da takšnih znakov ne smemo vzeti kot zanesljiv detektor laži. Rdečica, potenje ali izogibanje pogledu se lahko pojavijo tudi zaradi živčnosti, nelagodja ali stresa. Sami po sebi ne dokazujejo, da nekdo govori neresnico. Sodnica le opisuje vzorce, ki jih redno opaža med svojim delom pred kamerami.
